Robert Manthoulis / Zgodba o Lili

Ko se Grčija po vojaškem udaru spremeni v fašistoidno, totalitarno mučilnico, podobno tistim iz južne Amerike, skuša prebegli grški režiser (Bruno Putzulu), baziran v Parizu, z ameriškim kapitalom posneti film o ultrarepresivni diktaturi "grških polkovnikov", specifično, Zgodbo o Lili, neustrašni disidentki, mučenici odporniškega gibanja (Olia Lazaridou), ki pa se ji zdi, da bi bil film - katerikoli film - le trivializacija njenega trpljenja: "Nočem postati scenarij!" To, kar so ji počeli v celici in zunaj nje, je neizrekljivo - tega ne more ujeti noben film. Lili hoče očitno reči le to, kar vedno poudarjajo ortodoksni Židje - kakršnakoli ekranizacija nacističnega Holokavsta je avtomatično banalizacija Holokavsta. "Resnična zgodba" ali pa "univerzalna zgodba z evropskim touchom" ni isto kot moralni okvir za filmski poseg v zgodovino. In ko režiser agonično, esejistično, neodločno kroži med disidenti, pričami in žrtvami diktature, kot da bi čakal, da mu bo film posnel Costa-Gavras, postane jasno, da filma o Lili zunaj teh neposrednih pričevanj ni. Zgodba o Lili, koprodukcija, pri kateri je sodelovala tudi Slovenija (Sklad, Piran, Casablanca, Dunja Klemenc, Violeta Tomič itd.), je težka, včasih tudi pleonastična, toda dovolj pri sebi, da ima obraz. In še Tita obrije.