Metod Pevec, 2003 / Pod njenim oknom

Da Slovenija do samskih žensk nima rešpekta, vemo - spomnite se referenduma in "javne razprave". Toda Slovenija kljub temu stoji pod oknom samskih žensk - in drka. Jasno, skrivaj, voyeursko, morbidno, tako rekoč nekrofilsko. Fuk s podcenjenimi, podrejenimi, ponižarnimi ženskami je pač guilty pleasure patriarhalne družbe, kakršna je slovenska. Samsko žensko je treba najprej izobčiti - in potem ovohavati njene hlačke. Kar izkusi tudi Duša (Polona Juh), tridesetletna učiteljica plesa, ko na lepem ugotovi, da jo nekdo zalezuje - in da celo stika po njenem stanovanju. Pod njenim oknom se kar lepi. Ni čudno: Duša je samska ženska. In tudi zelo sama: ljubimec je poročen, mama misli le na fuk, prijateljic nima, v plesni šoli izgublja korak, mladost je le še silhueta, biološka ura pa tiktaka. Če bi njeno bolečino merili v zlatu, bi morali na vago vreči tudi nekaj diamantov. Ja, Duša trpi, toda njeno trpljenje je le remix Dušinega trpljenja iz Hladnikovega Plesa v dežju - remix jeze, frustriranosti, tesnobe, strahu, sramu in nevroze, remix trpljenja prve slovenske samske ženske, Maruše Rdečelaske. Pod njenim oknom je skoraj rimejk Plesa v dežju, le da Pevčeva Duša ne more reči "Prišel bo in me odrešil", ker so moški, ki jo obdajajo, le kolekcija impotentnih bednikov - zalezovalec je pohleven, ljubimec je mevžast, sosed je kronik, oče pa umira. Duša bi lahko z njimi počela, kar bi hotela - brez problema bi jim lahko zavladala in jih prisilila, da bi spremenili ustavo. Le zažvižgati bi morala. Zato ni jasno, zakaj tako trpi. Bolje rečeno - trpi le zato, ker je citat. Ker nima s kom plesati. Polona Juh kar kliče po nečem radikalnem in ekstremnem, toda Pevec jo žal pusti med statisti, ki po slovensko čakajo na svoje replike.