John Woo / Plačilo

Težko boste našli film, katerega naslov bil bil taka nenamerna parodija vsega, kar se dogaja v njem - no, naslov Plačilo je tudi nenamerna parodija vseh, ki so sodelovali pri tem trilerju, posnetem po noveli Philipa K. Dicka (1953). John Woo, nekdanji hongkonški klasik, genij žanra in vlažni sen cinefilov, se je v Hollywoodu očitno tako asimiliral, da je za dober paycheck voljan snemati vse, tudi povsem klišejske rutine - hja, za dober ček film preždi na avtopilotu, tako da je v popolni rimi z Benom Affleckom, absolutno precenjenim in preplačanim zvezdnikom, ki itak misli le na paycheck. In tako tudi izgleda. Da bi bila pa mera polna, igra briljantnega, genialnega programskega "reverse" inženirja, ki futurističnim korporacijam za dober paycheck razvija strogo zaupno tehnologijo. Iskreno rečeno, tale genij je ekstremno lesen in dolgočasen - če ga v kakem kadru ni, pozabite, da je sploh v filmu. Še več, Ben je genij le zato, ker tako pravi film, ki mu natakne sončna očala in cool črno obleko, zato ne preseneča, da mu delodajalci po vsakem jobu izbrišejo spomin. Izgleda tako, kot da je zamudil na avdicijo za Može v črnem. Ali pa za Popolni spomin. Ko mu Rethrick (Aaron Eckhart), šef mega korporacije Allcom (aha), sporoči, da bo naslednji projekt - razvoj mašine, ki vidi prihodnost - trajal tri leta in da bo zanj pobral rekordni paycheck (92 milijonov dolarjev), se vse zaplete: tri leta kasneje, okej, v resnici minuto kasneje, je namreč brez vsega.