Velika riba

Svet v filmih Tima Burtona vedno izgleda tako, kot da ga je redizajniral zelo ranjen, zelo osamljen in zelo odtujen otrok, ki luknje v svojem življenju fila z velikimi, debelimi, pretiranimi, bizarnimi, fantastičnimi zgodbami - da jim sam verjame, ni nobenega dvoma. Tudi ko odraste. Spomnite se le filmov Batman, Edward Škarjeroki, Mars napada in Brezglavi jezdec. Zato niti ni čudno, da je prav Burton posnel hagiografijo Eda Wooda, "najslabšega režiserja vseh časov", ki je svoje podbudžetirane in podrazvite filme snemal s tako vnemo in tako samozavestjo, kot da gre za sodobne klasike.

Ed je bil le sodobni remix Šeherezade - podobno kot Edward (starega igra Albert Finney, mladega pa Ewan McGregor), glavni junak Velike ribe, mitomanski trgovski potnik iz Alabame, tipični Burtonov outsider, ki je celo življenje pripovedoval bajne in bujne, neverjetne in za lase privlečene zgodbe. Sam jim je verjel, njegov sin, hard-boiled žurnalist William (Bill Crudup), sicer tipični Burtonov "ranjenec", ki se je zaradi tega očetovega egocentričnega fabuliranja ves čas čutil zapostavljenega in prikrajšanega, pa ne. In tudi na smrtni postelji, ko naj bi se spravila in ko naj bi sinu razkril svoj "pravi", nefiktivni obraz (oh, in svoje nepredušno srce), spet postreže le z novim lasanjem že itak baročnih zgodb - o čudnih, nadrealnih, rajskih krajih, ki jih je obiskal, o grotesknih velikanih, dvojčkih, poetih, volkodlakih in čarovnicah, ki jih je srečal, fellinijevskem cirkusu, ki se mu je pridružil, neizrazljivih ekstazah, ki jih je doživel, in rekordno veliki ribi, ki jo je ujel. Nič, Edward je bil prevelik za življenje, toda v resnici je hotel le zares živeti. Bil je pravi, imaginarni oče, na katerega bi bili ponosni vsi veliki fabulisti, tudi Freud. Njegove zgodbe so ga resda distancirale, toda niti za trenutek ne skriva, da je distanca med očeti in sinovi riba, ki bi jo bilo treba zaščititi - kot redko, ogroženo, ganljivo vrsto.

ZELO ZA -