Mohsen Makhmalbaf / Kandahar

Safar e Ghandehar, 2001

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2004

Talibani so izobčili film, fotografije, TV in sploh vse, kar je vizualno, tako da niso hoteli niti slišati, da bi iranski režiser Mohsen Makhmalbaf v Afganistanu posnel Kandahar, road-movie o Nafas (Niloufar Pazira), kanadsko-afganistanski novinarki, ki se po mnogih letih vrne v Afganistan, da bi našla svojo sestro, ki ji je v pismu napovedala, da bo ob zadnjem sončnem mrku v 20. stoletju naredila samomor - pod talibanskim režimom, ki je ženske zatrl in ponižal, ne more niti noče več živeti.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 30, 29. 7. 2004

Talibani so izobčili film, fotografije, TV in sploh vse, kar je vizualno, tako da niso hoteli niti slišati, da bi iranski režiser Mohsen Makhmalbaf v Afganistanu posnel Kandahar, road-movie o Nafas (Niloufar Pazira), kanadsko-afganistanski novinarki, ki se po mnogih letih vrne v Afganistan, da bi našla svojo sestro, ki ji je v pismu napovedala, da bo ob zadnjem sončnem mrku v 20. stoletju naredila samomor - pod talibanskim režimom, ki je ženske zatrl in ponižal, ne more niti noče več živeti.

Ko se Nafas iz Irana prebija proti Kandaharju, nabaše na vse krutosti talibanske folklore (represija, dementni fundamentalizem, burke, lakota, socialna beda, korupcija, zavrženost, obup), obenem pa tudi na tragične sledi imperialističnega, kolonialističnega igračkanja z Afganistanom, ki je na oblast - magari nehote - pripeljalo talibane.

Ameriški temnopolti "zdravnik", ki je prišel v osemdesetih, da bi se boril proti sovjetskim okupatorjem, je popolna metafora tega afganistanskega teatra krutosti, ki orgazem doživi v prizoru, v katerem se invalidi - sami amputiranci - tepejo za proteze, ki jih mečejo s helikopterja.

Toda ko pride do naravnih lepot, je Afganistan čisti psihedelični trip, ki bi ga bilo treba takoj razglasiti za svetovni naravni park in zaščititi pred korporacijami, naftovodi, turistično industrijo in rekolonizacijo.

(Kandahar vrti Dvor)

ZA +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: