Cheryl Dunye / Očetje v plenicah

Ko je kraljeval še klasični telefon in ko nisi nikoli vedel, kdo te kliče, so bili mnogi obsedeni s tole "tele-patsko" igrico: ko je pozvonilo, si dvignil slušalko in takoj - ne da bi slišal, kdo je na drugi strani - dahnil, o, Janez, ti si! In glej, no - na drugi strani je bil res Janez, ki se ni mogel načuditi temu, da si ga prepoznal, še preden se je sploh oglasil. Veš, telepatske sposobnosti imam! Tudi Janez je lahko v tem videl le nekaj več. Jasno, v to "tele-patijo" ni le verjel Janez, ampak tudi ta, ki se je šel "tele-patijo", pa četudi je šlo le za naključje - "tele-pat" je vedno pozabil na vse tiste primere, ko mu to "prepoznanje" ni uspelo. Ljudje pač tako ljubijo naključja, da v njih vedno vidijo preveč. Ni čudno, da se naključja najbolje rimajo prav s komedijo.