Michael Mann / Stranski učinki

Michael Mann je največji eksistencialist med h'woodskimi filmarji. Ko gledate njegove trilerje, bodisi Vročino (1995), Tatu (1981), Lovca na ljudi (1986) ali pa zdaj Stranske učinke, je tako, kot bi celo noč brali Raymonda Chandlerja, Cornella Woolricha, Davida Goodisa, Jima Thompsona ali pa Jamesa Ellroyja. Definicijo moškosti v njegovih trilerjih vedno stiskajo ekstremna tesnoba, odtujenost, osamljenost in paranoja - in seveda, tesnoba, odtujenost, osamljenost in paranoja so vedno zelo chic, elegantno oblečene. Njegovi gangsterji, morilci in roparji vedno mislijo na imidž, bolje rečeno - brez imidža jih ni. Brez glamurja ne morejo misliti. Če niso urejeni, izgubijo stik z definicijo moškosti - in če izgubijo stik z definicijo moškosti, izgubijo življenje.