Chanwook Park / Stari

Deževna noč ob koncu osemdesetih: Dae-Suja (Choi Min-Sik) na lepem ugrabijo. Kdo, zakaj? Nima pojma. In potem ga imajo 15 let zaprtega v hotelski sobi. Zakaj, kdo? Nima pojma. Dae-Su bi lahko pisal romane o osamljenosti, tesnobi, depresiji, klavstrofobiji, robu živčnega zloma in iracionalnem, absurdnem, morastem prstu Usode - Kafka, Camus in Sartre nehote postanejo njegovi najboljši prijatelji. Ko joče, joče sam. Njegov edini kontakt z zunanjim svetom je TV, ki pokaže tudi umor njegove žene - umor podtaknejo njemu. Kaj se dogaja? Nima pojma. Počuti se kot junak filmov noir. Ali pa Kocke. Oh, ali pa Sobe za paniko.

Po petnajstih letih, ko Južna Koreja ni več diktatura, ampak demokracija, ga na lepem izpustijo. Kdo, zakaj? Nima pojma. Toda ko se znajde na prostosti, postane vprašanje "kdo in zakaj" njegov Memento. Ko naskoči preteklost, se prebija od enega ključa do drugega - od mlade natakarice, ki diši po grehu, in live hobotnice, ki naj bi mu vrnila spomin, do magnatskega dandyja, ki žveči več, kot lahko požre, toda bolj ko ima občutek, da nastopa v Igri, bolj dokazuje, da je maščevanje jed, ki najbolj tekne, če je servirana hladna, recimo s kladivom.

Njegovo maščevanje je energična, virtuozna, stilizirana, brezkompromisna kolekcija furijaste jeze, nadrealističnega sadizma, obešenjaške norosti, delirične ekscesnosti, srhljivih likvidacij, šokantne kirurgije, naturalističnega nihilizma in tehno valčkov. Pozabite na Grofa Monte Crista, Čistko in Punisherja - Stari, happening krutosti, je tako originalen, tako vrtoglav in tako perverzen kot Shakespeare, ki hoče biti Ajshil. S filmom Ubila bom Billa bi bila sijajen double-bill. Da je Chanwook Park, južnokorejski Tarantino, ki ima za pasom dva lucidna akcijska filma, Joint Security Area in Sympathy For Mr. Vengeance, letos v Cannesu pobral Grand Prix žirije, ne preseneča - predsednik žirije je bil ameriški Tarantino.

ZELO ZA