Začasna žena je švedski film, ki vse klišeje romantičnih komedij tako premelje, da se ven pribalina romantična psihodrama. Lisa Ohlin, režiserka, ki seks in upanje verjetno najraje izreka v istem stavku, ima očitno bergmanovski kompleks - film je namreč videti tako, kot da bi romantično komedijo režiral Ingmar Bergman. No, ne povsem - Začasna žena je nekaj zarez pod tem.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Začasna žena je švedski film, ki vse klišeje romantičnih komedij tako premelje, da se ven pribalina romantična psihodrama. Lisa Ohlin, režiserka, ki seks in upanje verjetno najraje izreka v istem stavku, ima očitno bergmanovski kompleks - film je namreč videti tako, kot da bi romantično komedijo režiral Ingmar Bergman. No, ne povsem - Začasna žena je nekaj zarez pod tem.
Fredrik (Gustav Hammarsten) je človek prihodnosti - ima restavracijo in bejbo, ki je na tem, da mu rodi otroka, kar je njegov življenjski sen. Toda šit - bejba na lepem oznani, da otrok ni njegov. Bolje bi bilo, če bi rekla, da otrok ni njen - heh, to bi bil fin romantično-patriarhalni lapsus. Fredriku tako ne preostane drugega, kot da začne panično - in depresivno - iskati bejbo, ki bi mu rodila otroka. Če ne gre drugače, ga je voljan posvojiti, kar je idealno, kajti na uradu za posvojitve nabaše na nevrotično Millo (Lotta Ostlin Stenshall), ki hoče le eno - instant impregnacijo. Nič, Švedska ni več dežela seksa, ampak dežela prokreacije.
PROTI
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi