Hans Weingartner / Edukatorji
Die fetten Jahre sind vorbei, 2004
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 2, 12. 1. 2005
Daniel Bruehl je v filmu Zbogom, Lenin! igral fanta, ki svoji mami prikriva, da je komunizem padel in da je v Vzhodno Nemčijo prišel kapitalizem. Zdaj, v Edukatorjih, igra fanta, ki skuša kapitalizem zrušiti. V filmu Zbogom, Lenin! je prikrival, da se je svet spremenil - v Edukatorjih skuša svet spremeniti. Točno, Bruehl igra neke sorte Lenina, bolje rečeno - antiglobalistično verzijo Lenina. S prijateljem Petrom (Stipe Erceg) sta podnevi protestnika, kar pomeni, da počneta vse tiste reči, ki se podajo imidžu sodobnega anarhista, toda ponoči vlamljata v domove premožnih buržujev in premikata pohištvo. Recimo: hi-fi butneta v hladilnik. Razumete, ne - v življenje urejenega razreda vnašata nered. In napetost. Oh, in umetnost - ikone potrošnike družbe, ki jih najdeta v jet-set vilah, preuredita v ludistične art "inštalacije". Sporočilo je umetnost. Umetnost je politika. In seveda - na stenah puščata grafite a la "Leta sitosti so mimo" in "Preveč denarja imate". Podpis: Edukatorji. Ne, ne ubijata niti ne kradeta - le nemški oligarhiji dajeta lekcije. Ne pridigata o revoluciji, le zdi se jima, da je oligarhija zrela za šok-terapijo, okej, za opozorilni strel.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 2, 12. 1. 2005
Daniel Bruehl je v filmu Zbogom, Lenin! igral fanta, ki svoji mami prikriva, da je komunizem padel in da je v Vzhodno Nemčijo prišel kapitalizem. Zdaj, v Edukatorjih, igra fanta, ki skuša kapitalizem zrušiti. V filmu Zbogom, Lenin! je prikrival, da se je svet spremenil - v Edukatorjih skuša svet spremeniti. Točno, Bruehl igra neke sorte Lenina, bolje rečeno - antiglobalistično verzijo Lenina. S prijateljem Petrom (Stipe Erceg) sta podnevi protestnika, kar pomeni, da počneta vse tiste reči, ki se podajo imidžu sodobnega anarhista, toda ponoči vlamljata v domove premožnih buržujev in premikata pohištvo. Recimo: hi-fi butneta v hladilnik. Razumete, ne - v življenje urejenega razreda vnašata nered. In napetost. Oh, in umetnost - ikone potrošnike družbe, ki jih najdeta v jet-set vilah, preuredita v ludistične art "inštalacije". Sporočilo je umetnost. Umetnost je politika. In seveda - na stenah puščata grafite a la "Leta sitosti so mimo" in "Preveč denarja imate". Podpis: Edukatorji. Ne, ne ubijata niti ne kradeta - le nemški oligarhiji dajeta lekcije. Ne pridigata o revoluciji, le zdi se jima, da je oligarhija zrela za šok-terapijo, okej, za opozorilni strel.
Do leta 1917 je še daleč: ko Peter ugotovi, da se njegova punca (Julia Jentsch) daje dol tudi z Janom, se vsi trije znajdejo v intenzivnem, stresnem, urgentnem ljubezenskem trikotniku, ki jih sili v to, da dajejo svoji privatni, intimni zgodbi prednost pred "stvarjo" in miniranjem zahodne civilizacije. Pozabite na šestdeseta in "svobodno ljubezen". Pozni kapitalizem je ljudi tako sprivatiziral, da so celo največji nonkonformisti med njimi revoluciji le v napoto. In vendar - do Utopije je le korak. Ko spletom okoliščin ugrabijo nekega biznismena (Burghart Klaußner), svojega opresorja, ga panično odpeljejo v idilične avstrijske Alpe, kjer pa ugotovijo, da so v resnici ugrabili nekdanjega nonkonformista in revolucionarja, ki se je prodal sistemu. Nič, spoznanje, da se je revolucija že odvrtela in da je vgrajena v sistem, je tako mučna kot odisejada treh prevzgojiteljev, ki se ne zavedajo, da "orožje" pobirajo pri mutacijah revolucije (Baader-Meinhof, Charles Manson).
ZA -