Srđan Koljević / Sivi kamion rdeče barve

Sivi kamion rdeče barve se dogaja dan po razpadu Jugoslavije, toda ni ravno Podzemlje - bolj potegne na film Kdo neki tam poje?, ki se je, kot veste, dogajal dan pred razpadom one prve Jugoslavije. Avtobus firme Krstić zamenja sivi kamion rdeče barve, Miška Krstića, srbskega ante bellum kretena, pa Ratko, (Srđan Todorović), daltonist in fanatični šofer (vozi Miško!), ki je kleptomansko fiksiran na tovornjake in ki izgleda kot bosanska verzija Duleta Vaupotiča. Suzana (Aleksandra Balmazović), beograjska pevka, ki jo pobere na štop, je njegovo nasprotje - divja, odštekana, urbana, pro-choice uperjena.

Bejba je tam, kjer je trend - Ratko je vse trende zamudil. Ko potujeta skozi Srbijo, Bosno, Hrvaško in Slovenijo, srečata vse “etnične” kreature vojne megle, od črnoborzijancev do tipov po imenu Rambo, toda vojne ne opazita, bolje rečeno - nimata pojma, kaj se dogaja. Nič se ju ne prime. Film, sicer srbsko-slovensko-nemška koprodukcija, ju ponuja kot metaforo “nedolžne” generacije, ki s tem ni imela nič. Bolj ko se film izgublja v metaforah, manj urgenten in vznemirljiv je njun trip. In bolj ko se film muči, da ne bi koga užalil, bolj druga Jugoslavija po razpadu izgleda tako kot prva Jugoslavija pred razpadom.

ZADRŽAN