Film / Desperado tonic
Boris Petkovič, Varja Močnik, Hanna W. Slak & Zoran Živulovič, 2004
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 14, 10. 4. 2005
Ivan Volarič Feo je pred tridesetimi leti izdal pesniško zbirko Desperado tonic water, v kateri je nekaj unikatnih, klasičnih poem. La guerre est finie gre takole: “ko je konec vojne/ je samo vojne konec”. Dva verza. To je vse. Hip vzhajajočega sonca je še krajši: “najlepša jutra so zjutraj”. V poemi Sem šel v kino, sem videl film, ki je precej bolj epska, pa se razteza tale verz: “primi pome zrežiram film”. Ko sem ga prebral prvič, sem cinefilsko trznil, ker se mi je zazdelo, da piše: “pridi pome zrežiran film”. Da te odpelje film, ali pa da te ugrabi film, oh, ali pa da umreš v filmu, magari svojem - mar ni to happy end? In ni razloga, da ne bi užival v špekulaciji, da so tudi režiserji filma Desperado tonic, inspiriranega s poezijo, ki jo je inspiriral film, ta verz prebrali tako: Ivanu Volariču Feu, glavnemu junaku tega tripa, se pač zgodi oboje. Igra namreč Štrockega, ostarelega kinooperaterja, ki je hotel nekoč, ko je bil še mlajši, posneti film, specifično - hotel je posneti porod, ga zavrteti nazaj, film pa potem nasloviti “Marš u pizdu materinu”. Nihče ni prišel ponj, zato ga ni zrežiral.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 14, 10. 4. 2005
Ivan Volarič Feo je pred tridesetimi leti izdal pesniško zbirko Desperado tonic water, v kateri je nekaj unikatnih, klasičnih poem. La guerre est finie gre takole: “ko je konec vojne/ je samo vojne konec”. Dva verza. To je vse. Hip vzhajajočega sonca je še krajši: “najlepša jutra so zjutraj”. V poemi Sem šel v kino, sem videl film, ki je precej bolj epska, pa se razteza tale verz: “primi pome zrežiram film”. Ko sem ga prebral prvič, sem cinefilsko trznil, ker se mi je zazdelo, da piše: “pridi pome zrežiran film”. Da te odpelje film, ali pa da te ugrabi film, oh, ali pa da umreš v filmu, magari svojem - mar ni to happy end? In ni razloga, da ne bi užival v špekulaciji, da so tudi režiserji filma Desperado tonic, inspiriranega s poezijo, ki jo je inspiriral film, ta verz prebrali tako: Ivanu Volariču Feu, glavnemu junaku tega tripa, se pač zgodi oboje. Igra namreč Štrockega, ostarelega kinooperaterja, ki je hotel nekoč, ko je bil še mlajši, posneti film, specifično - hotel je posneti porod, ga zavrteti nazaj, film pa potem nasloviti “Marš u pizdu materinu”. Nihče ni prišel ponj, zato ga ni zrežiral.
Toda film po mnogih letih vendarle pride ponj - v mesto pride ekipa, ki o njem, zadnjem kinooperaterju, snema film. In ne le da se Štrotskemu končno zgodi film - Štrocki pade v film. Bolje rečeno, film ga vzame s sabo - odpelje ga, zapelje, ugrabi. Pošilja ga od sobe do sobe, od kraja do kraja, od spomina do spomina, od kadra do sekvence, od flashbacka do cliffhangerja, od solze do groze, od retro frikov do metro krikov, od moralk do fatalk, od ludistične odiseje, ki bi ji verjel le Leopold Bloom, do neogotske psihedelije, ki ji ne bi verjel niti Stephen Dedalus, tako da je kmalu videti kot Trocki v coni somraka - kot lik, ki ne more iz filma. Kot cinefil, ki ne more iz filma - kot cinefil, ki gleda svoj zadnji film. Film je kot pismo - vedno pride do svojega naslovnika. V filmu nikoli nihče ne umre, in narobe - iz filma nihče nikoli ne pride živ. Desperado tonic je film o tem, kaj film počne s cinefilom. Film za cinefile.
ZA +