Eleonore Faucher / Vezilja

Brodeuses, 2004

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 17, 1. 5. 2005

Vezilja, ki jo je posnela francoska debitantka Eleonore Faucher, je tipični festivalski film - po eni strani skuša biti melanholičen, minimalističen, spontan, tih, neprisiljen in cine-veritejevski, po drugi strani pa like obdaja z artificielnimi, prisiljenimi, že kar telenovelističnimi “karakternimi” potezami. Ti filmi - recimo japonska Kresnica in avstralski Popolni preobrat, če omenim le dva, ki smo ju videli pred kratkim - so antižanrski, toda njihova antižanrskost je tako predvidljiva, da so postali žanr zase.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 17, 1. 5. 2005

Vezilja, ki jo je posnela francoska debitantka Eleonore Faucher, je tipični festivalski film - po eni strani skuša biti melanholičen, minimalističen, spontan, tih, neprisiljen in cine-veritejevski, po drugi strani pa like obdaja z artificielnimi, prisiljenimi, že kar telenovelističnimi “karakternimi” potezami. Ti filmi - recimo japonska Kresnica in avstralski Popolni preobrat, če omenim le dva, ki smo ju videli pred kratkim - so antižanrski, toda njihova antižanrskost je tako predvidljiva, da so postali žanr zase.

Finta je namreč vedno ista: nesrečna oseba zbeži in sreča drugo nesrečno osebo. Ne da je v Vezilji kaj drugače. Claire (Lola Naymark), uporniška najstnica, ki se preživlja kot prodajalka v supermarketu, nenadoma ugotovi, da je noseča - ko sklene, da ne bo splavila in da bo otroka oddala v posvojitev, najprej pusti službo, potem pa se zateče k madame Melikian, armenski vezilji (Ariane Ascaride), ki jo vzame za svojo vajenko. Claire je nesrečna - in madame Melikian tudi: nedavno je izgubila sina. Claire še ni mati - madame Melikian ni več mati. Claire je predmati - madame Melikian je postmati. In film potem uživa v tem svojem malem izumu - v svojem potrpežljivem opazovanju te male ironije usode.

(Cankarjev dom)

ZADRŽAN +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: