Stephane Vuillet / 25 stopinj pozimi

Saj veste, kaj pravijo za New York - da je talilni lonec. Melting pot. Mesto, v katerem se mešajo in stapljajo kulture, nacije, etnične skupnosti, veroizpovedi - mesto, v katerem se imigranti počutijo kot doma. New York je mesto, v katerem lahko začnejo znova - mesto, ki obljublja novo, boljše življenje. In kot kaže, tudi Evropa počasi dobiva svoj uradni talilni lonec. Ne, to ni London, Pariz ali Madrid, ampak Bruselj, glavno mesto EU. Kot veste iz filmov, je v New Yorku januarja zelo mrzlo, depresivno in sivo. V Bruslju tudi, toda ne, ko se januarja odpre belgijski film 25 stopinj pozimi. Nič, tudi Bruselj so očitno dosegle klimatske spremembe, ki pa je tu le metaforično ime za velike geopolitične spremembe - Bruselj je postal imigrantski raj, utopično mesto, v katerega imigranti prihajajo po evropski sen. Med njimi je tudi Sonja (Ingeborga Dapkunaite), Ukrajinka brez papirjev, ki šče svojega izginulega moža. Ker teh krajev ne pozna, je zmedena.