Brian Levant / A smo že tam?
Are We There Yet?, 2005
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 22, 30. 5. 2005
Samski, nonšalantni, mizantropski, rahlo infantilni Nick (Ice Cube), nekdanji drugoligaški bejzbolist, zdaj lastnik štacune s športno memorabilio, se na lepem zatrapa v Suzanne (Nia Long), ločenko z dvema otrokoma. Toda Nick ne mara otrok. Specifično: “Otroci so kot ščurki, razlika je le v tem, da jih ne smeš pohoditi”. Ni problema - tudi mulca namreč njega ne preneseta, še toliko bolj, ker računata, da se bo pravi, biološki daddy vendarle vrnil. In tu je problem: Nick je v Suzzane tako zatrapan, da je voljan narediti in sprejeti vse, čisto vse, do zadnjega ponižanja, vključno z dejstvom, da mulca, rojena jackassa, njegove genitalije spremenita v tarčo za pikado. Za vsako ceno ga hočeta zlomiti, toda Nick vse požre. In na koncu je prisiljen požreti tudi ultimativno ponižanje - problematična mulca mora odpeljati iz Oregona v Kanado. Ni hujšega. Sam z njima - na jebenem potovanju! Če bi Nick videl kak road-movie, bi se potovanja razveselil, še več - če bi videl kak road-movie, bi ju na potovanje odpeljal kar takoj, v trenutku, ko bi ju zagledal, ker bi pač vedel, da potovanje človeka povsem spremeni, oz. ker bi vedel, da ju lahko spremeni le s tripom. Še vedno bi imel road-movie, toda gledalcu bi prihranil z neandertalskimi klišeji drugih žanrov, predvsem s klišejem o “razširjeni” družini, ki da nujno potrebuje močnega, možatega, heroičnega očeta, in z rasnim klišejem... ee, s tisto blazno potrebo h'woodskih filmov, da vsakič, ko črnce spremenijo v belce, v “črnce” potem spremenijo Azijce.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 22, 30. 5. 2005
Samski, nonšalantni, mizantropski, rahlo infantilni Nick (Ice Cube), nekdanji drugoligaški bejzbolist, zdaj lastnik štacune s športno memorabilio, se na lepem zatrapa v Suzanne (Nia Long), ločenko z dvema otrokoma. Toda Nick ne mara otrok. Specifično: “Otroci so kot ščurki, razlika je le v tem, da jih ne smeš pohoditi”. Ni problema - tudi mulca namreč njega ne preneseta, še toliko bolj, ker računata, da se bo pravi, biološki daddy vendarle vrnil. In tu je problem: Nick je v Suzzane tako zatrapan, da je voljan narediti in sprejeti vse, čisto vse, do zadnjega ponižanja, vključno z dejstvom, da mulca, rojena jackassa, njegove genitalije spremenita v tarčo za pikado. Za vsako ceno ga hočeta zlomiti, toda Nick vse požre. In na koncu je prisiljen požreti tudi ultimativno ponižanje - problematična mulca mora odpeljati iz Oregona v Kanado. Ni hujšega. Sam z njima - na jebenem potovanju! Če bi Nick videl kak road-movie, bi se potovanja razveselil, še več - če bi videl kak road-movie, bi ju na potovanje odpeljal kar takoj, v trenutku, ko bi ju zagledal, ker bi pač vedel, da potovanje človeka povsem spremeni, oz. ker bi vedel, da ju lahko spremeni le s tripom. Še vedno bi imel road-movie, toda gledalcu bi prihranil z neandertalskimi klišeji drugih žanrov, predvsem s klišejem o “razširjeni” družini, ki da nujno potrebuje močnega, možatega, heroičnega očeta, in z rasnim klišejem... ee, s tisto blazno potrebo h'woodskih filmov, da vsakič, ko črnce spremenijo v belce, v “črnce” potem spremenijo Azijce.
PROTI