Emil Kusturica / Življenje je čudež
Život je čudo, 2004
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 23, 9. 6. 2005
Življenje je čudež
Kako si nekoč prepoznal Jugoslovana? Po tem, da je mislil, da je največja turistična atrakcija na svetu - Jugoslovan je hotel “gostom”, inozemcem, vedno dokazati, da so Jugoslovani najbolj odprti, najbolj topli in najbolj gostoljubni ljudje na svetu, dobričine, čisti in absolutni unikumi. In to je postalo del jugoslovanske ideologije: tujci nas morejo prehvaliti! Na pravi poti smo! Za vse smo čudo neviđeno! V filmu Življenje je čudež imate jugoslovansko, bosansko, obdrinsko vukojebino, ki leta 1992 gradi železniško progo. Saj veste, da bodo lahko prišli turisti. Inženir Luka (Slavko Štimac), srbski glas razuma, ki režira izgradnjo tunelov in mostov, ima lunatično ženo (Vesna Trivalić), ki se hoče vrniti v opero, in nogometnega sina (Vuk Kostić), ki hoče k Partizanu. Ta odbita družina je obdana s kolekcijo še bolj odbitih likov - nekateri povsod vidijo medvede, drugi mislijo, da so Wilhelmi Telli. In ne pozabite na samomorilskega osla, ki noče s proge, na avtomobile, ki vozijo po progi, na postelje, ki letijo po zraku, na trubače, ki tolčejo nadure, in na vojno, ki vse to butne v šekspirjanski trans. Kusturica, ki množi dokaze, da so Jugoslovani unikatni, v dokaz predloži celo Shakespearea, ali bolje rečeno, Kusturica potrebuje overdose karnevalskega ekscesa, epileptičnega baroka, turbo absurda in nadrealistične anarhije, da bi lahko povedal svojo verzijo Romea in Julije (Srb + muslimanka) in da bi lahko še enkrat izpovedal svojo verzijo bosanske vojne, ki gre takole: prvič, vojna je bila nesmiselna, drugič, zanjo so bili krivi skorumpirani politiki in pasivni, lažnivi Zahod, in tretjič, ljudje - še posebej Srbi - so bili nedolžni. Zato Srb in muslimanka na koncu odrineta v happy end. Verjetno v Srebrenico.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 23, 9. 6. 2005
Življenje je čudež
Kako si nekoč prepoznal Jugoslovana? Po tem, da je mislil, da je največja turistična atrakcija na svetu - Jugoslovan je hotel “gostom”, inozemcem, vedno dokazati, da so Jugoslovani najbolj odprti, najbolj topli in najbolj gostoljubni ljudje na svetu, dobričine, čisti in absolutni unikumi. In to je postalo del jugoslovanske ideologije: tujci nas morejo prehvaliti! Na pravi poti smo! Za vse smo čudo neviđeno! V filmu Življenje je čudež imate jugoslovansko, bosansko, obdrinsko vukojebino, ki leta 1992 gradi železniško progo. Saj veste, da bodo lahko prišli turisti. Inženir Luka (Slavko Štimac), srbski glas razuma, ki režira izgradnjo tunelov in mostov, ima lunatično ženo (Vesna Trivalić), ki se hoče vrniti v opero, in nogometnega sina (Vuk Kostić), ki hoče k Partizanu. Ta odbita družina je obdana s kolekcijo še bolj odbitih likov - nekateri povsod vidijo medvede, drugi mislijo, da so Wilhelmi Telli. In ne pozabite na samomorilskega osla, ki noče s proge, na avtomobile, ki vozijo po progi, na postelje, ki letijo po zraku, na trubače, ki tolčejo nadure, in na vojno, ki vse to butne v šekspirjanski trans. Kusturica, ki množi dokaze, da so Jugoslovani unikatni, v dokaz predloži celo Shakespearea, ali bolje rečeno, Kusturica potrebuje overdose karnevalskega ekscesa, epileptičnega baroka, turbo absurda in nadrealistične anarhije, da bi lahko povedal svojo verzijo Romea in Julije (Srb + muslimanka) in da bi lahko še enkrat izpovedal svojo verzijo bosanske vojne, ki gre takole: prvič, vojna je bila nesmiselna, drugič, zanjo so bili krivi skorumpirani politiki in pasivni, lažnivi Zahod, in tretjič, ljudje - še posebej Srbi - so bili nedolžni. Zato Srb in muslimanka na koncu odrineta v happy end. Verjetno v Srebrenico.
ZADRŽAN