Chris Wedge & Carlos Saldanha / Roboti

Robots, 2005

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 24, 15. 6. 2005

Roboti so digitalni, animirani ringelšpil, v katerem se roboti obnašajo kot ljudje. Ljudi stalno imitirajo - in to do zadnjega detajla. Recimo: roboti se “rojevajo”. Okej, “prinese jih štorklja”. Kar pomeni, da so najprej majhni in da potem rastejo - za rast in razvoj pa skrbijo njihovi starši, roboti, se razume, ki jih z rezervnimi deli sproti večajo in višajo, okej, upgradirajo. Roboti hočejo postati ljudje. Ergo: roboti so bitja, ki se razvijajo nazaj. V človeka. Hej, povejte to Darthu Vaderju! Roboti so sicer polni duhovitih, lucidnih vizualnih detajlov, toda detajli so natanko tisto, kar manjka zgodbi. Še več, Roboti so tako generični, da se mesto, v katerem se dogajajo, imenuje kar Robot City - Mesto robotov. Da ne bi slučajno kdo mislil, da so to le ljudje v robotskem oklepu. Tudi sam Robot City - revizija Metropolisa, Oza in Vojne zvezd - je neke sorte vizualni čudež, toda zgodba o robotu Rodneyju (Ewan McGregor), tipičnem ameriškem sanjaču, ki odide v veliko mesto, da bi srečal velikega robota Bigwelda (Mel Brooks), v resnici “največjega robota na svetu”, je antiklimaks med vizualnimi in virtualnimi klimaksi. Zgodbe o robotih, ki gredo za svojimi sanjami, so tako klišejske in tako dolgočasne kot zgodbe o ljudeh, ki gredo za svojimi sanjami - oh, ali pa kot zgodbe o ostržkih, ki gredo za svojimi sanjami. Roboti, ki se bodo zagotovo dobro prilepili na PlayStation 2, ponujajo tisto univerzalno moralo, iz katere je že zdavnaj doktoriral celo Disney - vsi drugačni, vsi enakopravni. Robot City namreč obvladuje pohlepna, malopridna, rasistična, genocidna korporacija, ki jo vodi ojdipski duet (hja, mati in sin) in ki se hoče vseh zastarelih, nižje razvitih robotov preprosto znebiti, tako da bi sadove civilizacije uživala le višja rasa robotov. Nič, Roboti mi hočejo verjetno reči, da naj polovico tele kritike napišem na najnovejšem, polovico pa na zastarelem računalniškem programu - da naj potemtakem že enkrat neham z etničnim čiščenjem računalniških programov. Heh, če samo pomislim, kaj smo naredili z Rickyjem Martinom.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 24, 15. 6. 2005

Roboti so digitalni, animirani ringelšpil, v katerem se roboti obnašajo kot ljudje. Ljudi stalno imitirajo - in to do zadnjega detajla. Recimo: roboti se “rojevajo”. Okej, “prinese jih štorklja”. Kar pomeni, da so najprej majhni in da potem rastejo - za rast in razvoj pa skrbijo njihovi starši, roboti, se razume, ki jih z rezervnimi deli sproti večajo in višajo, okej, upgradirajo. Roboti hočejo postati ljudje. Ergo: roboti so bitja, ki se razvijajo nazaj. V človeka. Hej, povejte to Darthu Vaderju! Roboti so sicer polni duhovitih, lucidnih vizualnih detajlov, toda detajli so natanko tisto, kar manjka zgodbi. Še več, Roboti so tako generični, da se mesto, v katerem se dogajajo, imenuje kar Robot City - Mesto robotov. Da ne bi slučajno kdo mislil, da so to le ljudje v robotskem oklepu. Tudi sam Robot City - revizija Metropolisa, Oza in Vojne zvezd - je neke sorte vizualni čudež, toda zgodba o robotu Rodneyju (Ewan McGregor), tipičnem ameriškem sanjaču, ki odide v veliko mesto, da bi srečal velikega robota Bigwelda (Mel Brooks), v resnici “največjega robota na svetu”, je antiklimaks med vizualnimi in virtualnimi klimaksi. Zgodbe o robotih, ki gredo za svojimi sanjami, so tako klišejske in tako dolgočasne kot zgodbe o ljudeh, ki gredo za svojimi sanjami - oh, ali pa kot zgodbe o ostržkih, ki gredo za svojimi sanjami. Roboti, ki se bodo zagotovo dobro prilepili na PlayStation 2, ponujajo tisto univerzalno moralo, iz katere je že zdavnaj doktoriral celo Disney - vsi drugačni, vsi enakopravni. Robot City namreč obvladuje pohlepna, malopridna, rasistična, genocidna korporacija, ki jo vodi ojdipski duet (hja, mati in sin) in ki se hoče vseh zastarelih, nižje razvitih robotov preprosto znebiti, tako da bi sadove civilizacije uživala le višja rasa robotov. Nič, Roboti mi hočejo verjetno reči, da naj polovico tele kritike napišem na najnovejšem, polovico pa na zastarelem računalniškem programu - da naj potemtakem že enkrat neham z etničnim čiščenjem računalniških programov. Heh, če samo pomislim, kaj smo naredili z Rickyjem Martinom.

ZADRŽAN

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Lahko Slovenija umakne priznanje Palestine?

Le upamo lahko, da Janševa vlada tega ne bo storila

Trump o Netanjahuju / »Če mu rečem, naj nekaj naredi, to tudi stori«

Kakšen odnos imata ameriški predsednik in izraelski premier?

Izraelska veleposlanica / »Slovenija je storila korak predaleč«

Slovenija naj bi bila edina država na svetu, ki je to storila Izraelu