Dežela živih mrtvecev

Dežela živih mrtvecev izgleda tako, kot da je ravno stopila z letala, ki je prispelo iz New Orleansa. Film prihaja pač v idealnem trenutku - po hurikanu Katrina, ki je New Orleans prelevil v land of the dead, iskanje hrane pa v nekaj zločinskega, kanibalskega. Toda opustošeni, kataklizmični, epidemični, kaotični, sestradani New Orleans ni potegnil le na Deželo živih mrtvecev, ampak tudi na prejšnje tri Romerove dead-filme, ki so pripeljali do Dežele živih mrtvecev - na Noč živih mrtvecev (1968), Zoro živih mrtvecev (1978) in Dan živih mrtvecev (1985). Dežela živih mrtvecev izgleda kot epilog te trilogije. George A. Romero je črno-belo Noč živih mrtvecev, svoj prvi film o zombijih, ki žrejo Ameriko, posnel leta 1968, v času vietnamske vojne, protivojnega gibanja, boja za državljanske pravice, kontrakulture in prevrednotenja vrednot. Da je bil film prelomen, šokanten in zelo vpliven, ne čudi - zombiji, ki iščejo hrano, so bili srhljiva metafora ameriškega “kanibaliziranja” Tretjega sveta (Vietnam), ameriške obsedenosti s krščanskim obhajanjem in ritualnim konzumiranjem “Kristusovega telesa”, ameriške katastrofične samodestruktivnosti, ameriške paranoje (“konec sveta”, komunizem), ameriškega strahu pred novo, protestno, nonkonformistično generacijo, ameriške rasne tesnobe in ameriškega sestreljevanja črnskega boja za državljanske pravice. Leta 1968 je kot žrtev atentata padel Martin Luther King, vodja črnskega boja za državljanske pravice - tudi odločnega, možatega, junaškega črnca (Duane Jones), ki se v Noči živih mrtvecev skupaj z ostalimi preživelimi zabarikadira v klet neke kmetije in ki postane vodja boja proti zombijem, enote Nacionalne garde na koncu ustrelijo. Pa ne zato, ker bi bil zombi, ampak zato, ker je črn. Bolje rečeno: ker je črn, mislijo, da je zombi. Črnci so avtomatično krivi, sumljivi, kužni, pogrešljivi.

Noč živih mrtvecev se je dogajala na dan izbruha kanibalske epidemije - Zora živih mrtvecev se je dogajala nekaj tednov kasneje, ko so Ameriko že preplavili, okupirali zombiji in ko se skupina preživelih zateče v nakupovalni center (jasno!), kamor pa kmalu privršijo tudi zombiji, najbolj avtomatizirani konzumenti na svetu. Nakupovalni center je za oboje raj. Vojna med zombiji in ljudmi je le vojna med dvema vrstama konzumentov - med tistimi, ki jim je potrošniška družba že povsem izprala možgane, in onimi, ki se še upirajo, a ne vedo, da jih od popolne konzumentske avtomatizacije loči le ugriz. Zora živih mrtvecev je bila kritika konformizma in ekscesne, spektakelske, uniformirane družbe, ki je vse zvedla na trošenje in konzumiranje - na brezdušno, avtomatično konzumiranje. Zombiji nakupovalnemu centru lepo pristojijo - tako lepo kot običajni nakupovalci. Ni razlike. Kar je le sinonim za konec civilizacije. Dan živih mrtvecev je popisal nastanek nove civilizacije - novega svetovnega reda, v katerem so revni le še hrana za zombije. Vojaki in znanstveniki, ki obtičijo v Reaganovem hladnovojnem vojaškem silosu, vidijo le dve možnosti - da zombije iztrebijo ali pa da si jih podredijo, da jih torej “udomačijo” in prelevijo v svojo vojsko. Dan živih mrtvecev je bil kritika reaganizma, militarizma in fašistoidnega patriotizma. Romero je potem 20 let abstiniral. Hočem reči, zombije je pustil pri miru, rekoč, da nima več kaj dodati. Dokler ni prišel Bush, ki je prepad med revnimi in bogatimi zaostril, kapitalizem dereguliral do skrajnosti, nakupovalne centre z vojsko raztegnil do Iraka, po 11. septembru - nacionalni tragediji! - ljudem ukazal, da naj čim več kupujejo in konzumirajo, po Katrini pa anonimnemu proletariatu onemogočil dostop do hrane. In Dežela živih mrtvecev je srhljiva metafora Busheve... ee, Katrinine Amerike: bogataška elita, ki jo vodi magnatski Dennis Hopper, je na varnem, v utopičnem utrjenem stolpu, parafrazi Svetovnega trgovinskega centra, medtem ko nižji razredi “preživelih” obupano, nemočno, jezno životarijo v getu. Pittsburgh je le še en sam geto. Kaotični, opustošeni, razdejani, morasti, okuženi slum - posthumanistični trebuh Tretjega sveta. Katastrofa - kanibalizem - razredov ne poveže, ampak jih loči. Kot po Katrini. Konzumiranje je ilegalno, od demokracije ostane le darwinizem, zombiji - “teroristi” - pa so tiha večina, ki jo “živi” streljajo (shoot-to-kill), mučijo in zlorabljajo, bolj ali manj za zabavo. Ker je hrano, zdravila in bencin mogoče dobiti le še zunaj mesta, tja gverilsko vletavajo “plenilci” (Simon Baker, John Leguizamo, Robert Joy), toda zombiji se vse bolj zavedajo svoje zlorabljenosti. Pa tudi vse bolj se razvijajo - po malem znajo že komunicirati in uporabljati orožje. In seveda - v vodi ne utonejo. Kažejo znake človeškosti in razredne zavesti - za razliko od ljudi, ki le še hlinijo, da so živi.

ZA +