Nočna straža

Leta 1342 se na nekem mostu udarita dve srednjeveški vojski - Bojevniki svetlobe in Gospodarji teme. In ker sta obe strani enako močni, njuna voditelja, skleneta premirje, ki je neke sorte parafraza hladnovojnega “premirja” med obema velesilama, Ameriko in SZ. Nobena stran ne more zmagati - obe lahko le izgubita. Zato konflikt oz. “ravnovesje moči” preprosto zamrznejo. Da bi pa premirje res funkcioniralo, ustanovijo dve straži - nočno in dnevno. Nočna straža nadzoruje sile teme, dnevna straža pa sile svetlobe. Obe nadnaravni vojski pa morata koeksistirati tudi z ostalimi, “naravnimi” ljudmi, kar pomeni, da novega svetovnega reda ne smeta motiti - razkazovanje “nadnaravnih” talentov odpade. Nobene magične mistike, nobenega spreminjanja oblik, nobenih telekinetičnih ekshibicij, nobenih vampirskih izpadov. Nič ne sme ogroziti te globalne geopolitične simetrije. Toda nad tem paktom obvisi senca prerokbe, ki pravi, da se bo v prihodnosti pojavil Veliki drugi, ki bo zrušil ravnovesje, stopil na stran Teme in destabiliziral svet.

No, če to “davno” prerokbo prevedemo v jezik sodobne geopolitike, dobimo najavo asimetričnega sveta, ki je nastal po koncu hladne vojne - apokaliptičnega, dereguliranega sveta globalizacije in terorja, v katerem živimo danes. Jasno, Nočna straža, “največji ruski hit vseh časov” (zasenčil je tudi vse h'woodske spektakle), sicer prvi del fantazijske trilogije, se potem zavihti v leto 2004, kjer štafetno palico prerokbe prevzame Igor (Konstantin Khabensky), tesnobni, nevrotični agent Nočne straže, toda med lovom na vampirja, ki ogroža javni red in mir, trči ob prekletstvo, ki začne Moskvo spreminjati v revizijo tistega srednjeveškega mostu - podzemlje vstaja, “nadnaravni” talenti eksplodirajo, vampirji sekajo, “Dobro” in “Zlo” se ne moreta več zadrževati, ženske mutirajo v tigre, hrbtenice v meče, lobanje otrok v psihedelične snemalne kote, sončna očala pa v bullet time.

Nočno stražo ste videli že v mnogih filmih - v Matrici, Gospodarju prstanov, Harryju Potterju, Highlanderju, Rezilu, Podzemlju, Vojni zvezd, Iztrebljevalcu. Nočna straža skuša izgledati kot “mati filmov” - na zelo podoben način skušajo kot “matere filmov” izgledati vse tiste divje, histerične, farsične parodije h'woodskih hitov in klišejev, saj veste, Ali je pilot v letalu?, Napihnjenci, Nabriti kanoni, Gola pištola, Film, da te kap. Razlika je le v tem, da se jim Nočna straža ne posmehuje, ampak jih jemlje resno - smrtno resno. Nočna straža noče zamuditi nobenega h'woodskega klišeja in nobenega h'woodskega spektakla. Vsak kliše je podzgodba zase. In film vse te klišeje pograbi s fetišistično vnemo cinefila, con gusto, in jih potem vizualno polira in stilizira ter hiperaktivno napihuje, brije in pilotira do infarktnosti, do norosti, do absurda, do kinetičnega nesmisla. Nočna straža vse te originale imitira s tako vnemo in s tako naglico, kot da jih hoče prehiteti - kot da hoče izgledati kot original. Zato se ves čas giblje na robu samoparodije. A po drugi strani, le kje pa naj se giblje film, ki rešitev za sodobni asimetrični svet vidi v vrnitvi k hladnovojnemu “ravnovesju sil”?

ZA -