Danny Cannon / Gol!

Hollywood v času vietnamske vojne ni posnel nobenega velikega filma o vietnamski vojni. Le dobri stari John Wayne je leta 1968 posnel Zelene baretke, pa še on je moral svojo epopejo formatirati tako, da je izgledala kot film o II. svetovni vojni. Ne, v tedanjih h'woodskih filmih ni bilo vietnamske vojne: v Vietnamu je bilo preveč mrtvih. Okej, tu in tam se je med liki znašel kak vietnamski veteran - zadet, moten, izgubljen, stresen. Tak odnos so imeli evropski filmi do nogometa - v evrofilmih ni bilo nogometa, ki je prav tako neke sorte vojna - med klubi, med nogometnimi korporacijami, med navijači. Le dobri stari John Huston je leta 1980 posnel Pobeg v zmago, pa še on je moral svoj nogometni epos formatirati tako, da je izgledal kot film o II. svetovni vojni - nogometna tekma, ki jo priredijo, je namreč le priložnost za beg zavezniških vojnih ujetnikov, ki vegetirajo v nacističnem lagerju. Potreboval je II. svetovno vojno, da je lahko posnel film o nogometu. A tudi evrofilmi so imeli svoje “vietnamske veterane” - tu in tam ste med liki našli kakega zadetega, motenega, izgubljenega, stresnega nogometnega navijača, ki pa je bil vedno le fusnota. Zakaj je bil nogomet filmsko tako nesprejemljiv?