Nočni let

Če ste pred leti videli triler Nick of Time, v katerem zarotniki Johnnyju Deppu zagrozijo, da mu bodo ubili sina, če ne bo sodeloval pri atentatu na neko visoko politično živino, potem vas Nočni let, ki to shemo preseli v panično, postseptembersko Ameriko, ne bo presenetil.

Lisa (Rachel McAdams), menedžerka pri neki hotelski verigi, ki se vrača iz Teksasa na Florido, na letališču sreča Jacksona (Cillian Murphy), vljudnega, simpatičnega, seksi šarmerja, popolnega neznanca, s katerim rahlo, četudi previdno poflirta, dokler na svoje veliko presenečenje ne ugotovi, da tudi na letalu sedita skupaj. Oh, usoda! V normalnih okoliščinah bi bil to lep sprožilec romantične komedije, toda hej - trenutne okoliščine so tako abnormalne, da to postane sprožilec trilerja... ee, terorja. Jacksona, v resnici brezkompromisni, sadistični manipulator, namreč Liso mirno ugrabi - in to sredi nočnega leta. Ne da bi kdo to opazil. Lisa ima le dve možnosti: ali bo sodelovala s teroristi in v nekem floridskem hotelu prebukirala sobe, tako da bo namestnika ministra za domovinsko varnost nastavila atentatorjem, ali pa ji bodo Jacksonovi kompanjoni, parkirani na tleh, ubili očeta (Brian Cox). Nočni let se za razliko od mnogih sodobnih trilerjev, ne razleze, ampak entuziastično sledi svoji elegantni turbulenci: Jackson je “psycho”, Lisa je “ogrožena ženska”, letalo pa je “hiša”, v kateri ni nikogar. Nihče ne ve, kaj se dogaja, in nihče ne sme izvedeti, kaj se dogaja - v nasprotnem primeru bodo njenega očeta, personifikacijo nemočne, clueless Amerike, ubili. To, kar je terorizem za nacijo, je za žensko posilstvo - če bi v Beli hiši namesto moškega sedela ženska, se 11. september ne bi zgodil.

ZA