Jan Cvitkovič, 2005 / Odgrobadogroba

Odgrobadogroba je - podobno kot Predmestje ali pa Varuh meje - katalog slovenskih disfunkcij, kolekcija temnih strani slovenskega sna: kronična samomorilnost, depresija, incest, nekrofilija, zlorabljanje žensk. In tako dalje. Oh, in ljubezen, ki je motnja - nekaj, kar Slovence presega. Vidimo jo le v filmih. Ali pa na pokopališču. Ista reč. Filmi so pogrebi. Človek se rodi, malce počaka in potem umre. Da se film Odgrobadogroba dogaja na Krasu, ne preseneča: Slovenija hodi umirat na Kras. Tja kot veter. Kolektivno. Zato tu slišite vse slovenske akcente - od štajerskega in primorskega do goriškega in ljubljanskega. Kras je rezime slovenskega sna. Slovenci si na Krasu kupujejo hiše, v katerih bodo “uživali”... ee, preživljali “jesen svojega življenja” - v katerih bodo torej umirali. Kras je morbidna zmes užitka in smrti - že od Kosovela. In Odgrobadogroba je njegov integral.