Mali pišček

V petdesetih - v času hladnovojne histerije - je Hollywood posnel kopico sci-fi šokerjev, v katerih je Ameriko doletela invazija iz vesolja, najraje z Marsa. Mars je rdeč - in komunisti so bili tudi rdeči. Alegorija je bila s tem tako dobesedna, da se je lahko vključila v patriotsko vojno proti komunizmu. Med temi filmi so bili tudi Zavojevalci z Marsa (Invaders from Mars, 1953), v katerih deček vidi, kako se za hišo izkrcajo zunajzemeljska bitja. Panično odvrešči k odraslim, ki pa mu ne verjamejo - mali le fantazira! Jasno, ko odrasli pogruntajo, da so se na njihovem dvorišču res izkrcali “rdečkarji”, je že prepozno. Mali pišček, prva kompjuterska animacija, ki jo je Disney pridelal brez studia Pixar, to zgodbo priredi za potrebe novega časa - časa vojne proti terorju.

Mali pišček - v originalu z glasom Zacha Braffa, v slovenski sinhronizaciji z glasom Matjaža Javšnika - prihaja iz male, zaspane, idilične ameriške vukojebine Oakey Oaks, v kateri otroci že tradicionalno nimajo nobene teže in kredibilnosti: oče je Oče, otroci pa so otroci, “tiha večina”. Ko Mali pišček nekega lepega dne oznani, da se nebo odpira in da prihajajo zunajzemeljska bitja, povzroči paniko, ker pa potem o zunajzemeljskih bitjih ni ne duha ne sluha, se tako osmeši, da ga izobčijo. Doma - in širše. To je bil le lažni alarm!

Da bi se odkupil, se prelevi v bejzbolskega junaka. Toda potem spet vidi zunajzemeljska bitja, le da se zdaj ne zaleti, ker je v hudi dilemi: če zagnal vik in krik, mu ne bo nihče verjel, ker se je prvič osmešil - če vika in krika ne bo zagnal, bodo Ameriko udarili zunajzemeljski teroristi. Če se spomnite, kako je Bush razglašal alarme, za katere se je izkazalo, da so lažni, lažje razumete, zakaj je Pišček le Bushev mini-me.

ZADRŽAN