Hoja po robu

Hollywood, znan po svoji neiskrenosti, je najbolj nor na iskrene ljudi. Še posebej na iskrene pevce - na pevce, ki so peli iz srca. Saj veste, v svojih življenjih so grešili, varali žene, zapuščali otroke, se fiksali, celo sedeli, propadali, ponovno vstajali, lagali in zlorabljali prijatelje, toda hej - peli so iz srca. Tak je bil Ray Charles, ki ga je nedavno biografiral Ray. In tak je bil Johnny Cash, ki ga biografira Hoja po robu.

H'woodski dokaz, da je res pel iz srca, je h'woodsko preprost: človek, ki je imel toliko hitov, je lahko pel le iz srca. Jasno, v filmu so na voljo vsi njegovi hiti, soundtrack iskrenosti. V življenju najbolj iskrenega človeka na svetu ni bilo tišine. Niti ene same. Joaquin Phoenix sicer ne izgleda slabo za igralca, ki nas mora prepričati, da ne gledamo le karaok iskrenosti, toda v glavnem nima sreča - vsakič, ko se malce bolj pretegne, pade na teritorij Raya. Cash je tako kot Ray prišel iz južnjaške bede... tako kot Ray je tudi on v mladosti izgubil brata... tako kot Ray je varal ženo... tako kot Ray je zlezel na droge... tako kot Ray je padel v nemilost... in tako kot Ray je ponovno vstal, še bolj karizmatičen kot prej, originalni Man in Black - ker je pel iz srca. In iz srca je pel zato, ker je pel muzi svojega življenja, pevki June Carter (Reese Witherspoon), ki je napisala Ring of Fire, enega izmed njegovih največjih hitov. Film se nenehno ziblje med njegovimi padci in vzponi - med drogami in petjem iz srca. Bolje rečeno, film zelo jasno pove, kaj je bilo v Cashevem življenju dobro in kaj slabo - dobro je bilo petje iz srca, slabo je bilo jemanje drog. Kar je seveda absurdno: če Cash ne bi bil na amfetaminih, ne bi pel iz srca. In ne bi imel vseh tistih hitov. In ne bi veljal za iskrenega človeka.

ZADRŽAN +