Paul Haggis / Usodna nesreča

Usodna nesreča, ki jo je režiral Paul Haggis, scenarist Punčke za milijon dolarjev, se začne s prometno nesrečo, kar je logično: Los Angeles je metropolis, v katerem so ljudje povsem odvisni od avtomobilov, ki so njihova skrivališča, in v katerem se ljudje zaletavajo zato, da bi sploh kaj čutili. Drug drugega se tako bojijo, da lahko preživijo le v avtu, “trki” pa so le nadomestki za stike, ki so jih izgubili - če se ne bi zaletavali, bi bili le še bolj osamljeni. Nesreča je v tej stresni tapiseriji, podobni Magnoliji, Kratkim zgodbam in Grand Canyonu, le metafora eksplozivnega nasilja, ki preplavlja LA. Ko ljudje “trčijo” drug ob drugega, se - podobno kot v Cronenbergovem Crashu - tako močno “začutijo”, da v tem vidijo nekaj usodnega. “Trki” - nesreče, nasilje, agresivnost, jeza, sovraštvo - tako povežejo temnopoltega policista (Don Cheadle), latino policistko (Jennifer Esposito), belopoltega policista (Matt Dillon), belopoltega javnega tožilca (Brendan Fraser) in njegovo ženo (Sandra Bullock), temnopolta roparja (Ludacris & Larenz Tate), iranskega trgovca (Shaun Toub), mehiškega ključavničarja (Michael Pena) in temnopolti parček (Thandie Newton & Terrence Dashon Howard).

Vsi so talci predsodkov, sovraštva, rasistične jeze in nestrpnosti, ki komaj čakajo, da se zgodijo. Vsi so prestrašeni. Vsi imajo “razloge” za strah. Vsi so utrujeni od “trkov”, toda vsem življenje in identiteto določajo prav “trki”. Los Angeles je mesto, v katerem so ljudje tako odtujeni, da jih lahko poveže le še nasilje. Jasno, film hoče reči, da bi bilo bolje, če bi ljudi povezovala ljubezen, toda hej - to ste uganili že sami, ko je dobil Oskarja za flancanje, da je rasizem nekaj intimnega, ne pa nekaj strukturnega, in da rasisti postanemo šele ob “trku”.

ZADRŽAN