Poročno potovanje

Ko v slovenskem filmu zaslišiš slovensko besedo, te zmrazi - nič ni bolj neznosnega od besede, ki ne zna biti drugačna kot slavnostna, slovesna, maševalska. Nič ni bolj srhljivega od besede, ki ne zna biti vsakdanja, banalna. Nekateri slovenski filmarji so se skušali te travme znebiti: Igor Šterk je film Ekspres, ekspres posnel praktično brez dialogov, drugi so slovenski besedi pomagali s srbo-hrvaščino, tudi Vinci je bil na dobri poti - v Sloveniji je posnel japonski film (Babica gre na jug), toda v slovenščini. Dražen Štader je šel korak naprej: slovenski film je posnel na japonskem - in to v japonščini.

Poročno potovanje, zakulisni doku o japonskem erotičnem kanalu Paradise TV, ki vrti imitacijo “seksa po željah”, pokaže najprej priprave “igralk”, ki bodo telefonskim gledalcem v živo izpolnjevale kinky fantazije, potem pa še erotični show, studijsko izpolnjevanje želja, pri čemer kot taktilni, seksualni podaljšek gledalca funkcionira snemalec, Narajama, ki z rokama in opasanim dildom rajca “igralko”, gledalca in sebe, toda njegovo simuliranje užitka je tako samoparodično, kot je samoironično uživaško simuliranje “igralke”. Vso to iluzijo pa skupaj držijo besede - male, nepomembne, banalne, vsakdanje. Nobena ni slovesna, toda vsaka je nujna, zakulisna, praktična - seksualna. Dialogi v tem filmu so pač le kolekcija inštrukcij, ki “režirajo” show.

ZA