Misija nemogoče 3

Prvi Misiji nemogoče sta posnela Brian De Palma in John Woo, ekskluzivna cinefila, briljantna stilista in vizualna šarmerja, ki znata akcijo spremeniti v balet, napetost pa v opero. Misijo nemogoče 3 je posnel J.J. Abrams, za svoje dobro preveč brezosebni režiser, ki ima za sabo le prgišče TV serij (Alias, Lost, Felicity). Ali bolje rečeno: tretja Misija nemogoče izgleda tako, kot da jo je posnel učenec Michaela Baya - vse je na prvo žogo.

De Palma in Woo sta znala pospešiti, toda znala sta si vzeti tudi čas zase - za svoj podpis, nianse, detajle, sence, espri, eleganco, kompleksnost. Abramsu pa se mudi, ko bi si moral vzeti čas, in narobe - ko si vzame čas, bi bilo bolje, če bi pohitel, ali pa če si ga sploh ne bi vzel, še zlasti v trenutku, ko tajnega agenta Ethana Hunta (Tom Cruise) in njegove tri multietnične kompanjone (Ving Rhames, Jonathan Rhys Meyers & Maggie Q) pošlje na parazitsko misijo v Vatikan, hja, na teren Da Vincijeve šifre, kar samo Misijo nemogoče povsem zbanalizira. To, da se tretja Misija šlepa na Da Vincijevo šifro, pomeni, da je brez idej. Okej, trademarki so sicer tu, od Schifrinovega stakata in samovžiga “ukaza” do Huntovih visenj na vrvi in megalomanskega “Blofelda” (Philip Seymour Hoffman), toda Cruiseov zakon z bejbo (Michelle Monaghan), ki ne ve, da je v resnici tajni agent (če bi jo igrala Katie Holmes, bi bilo vsaj samoironično), tretjo Misijo butne med nadaljevanja filma Gospod in gospa Smith.

ZADRŽAN