Dva obraza

Velika fantazija nekaterih moških je seks z enojajčnima dvojčicama. In verjetno tudi ženske fantazirajo o seksu z enojajčnima dvojčkoma. Toda če pomislite na filme, potem vam hitro potegne, da bi se vse skupaj slej ko prej končalo z nesrečo. Spomnite se le Siodmakovega Mračnega zrcala (1946), psihotrilerja Sestri (1973), ki ga je posnel Brian De Palma, ali pa kultne smeti Basket Case (1982): vsi si nas svarili pred enojajčnimi dvojčicami in enojajčnimi dvojčki - prste stran! Kontakt z njimi je smrtno nevaren! Ali natančneje: enojajčni dvojčki in enojajčne dvojčice so morilski, moteni, psihopatski, toda morilski, moten, psihopatski je vedno le eden izmed enojajčnih dvojčkov ali pa le ena izmed enojajčnih dvojčic - ironija je v tem, da nikoli ne veš, kateri oz. katera. Kar seveda pomeni, da imajo enojajčni dvojčki in enojajčne dvojčice zelo velik manevrski prostor in da ga vedno izkoristijo - v skrajni liniji ga izkoristijo drug proti drugemu. Saj veste, drug drugemu skušajo ukrasti življenje, identiteto, srečo.

Najbolj ironični rezime vseh teh shizo “fantazij” je bil film Dead Ringer (1964): Bette Davis igra enojajčni dvojčici, ne ravno uspešno Edith in premožno Margaret, ki ji nenadoma umre mož, zato Edith sklene, da jo bo ubila in zavzela njeno mesto, da se bo torej prelevila v Margaret, češ - razlike itak ne bo nihče opazil. In res, Edith jo ubije - in nihče ne opazi razlike, kar pa je zanjo pogubno: kot se namreč izkaže, je Margaret svojega moža zastrupila, tako da Edith, ki je prevzela Margaretino identiteto, na koncu obsodijo na smrt. Tudi belgijski psihotrilerski puzzle Dva obraza, ki ga je pisalo 5 scenaristov (po malem pa tudi Alfred Hitchcock, David Cronenberg in Claude Chabrol), skuša rezimirati vse te enojajčniške “fantazije” - in naše strahove pred to srhljivo, diabolično, parazitsko fluidno identiteto. Zelo tipično: pred nami sta enojajčna dvojčka (oba igra Benoit Magimel), ki sta odraščala ločeno, ne da bi drug za drugega sploh vedela. Še bolj tipično: Matyas, fotograf in družinski človek (žena, en otrok, drugi na poti), šele po materini smrti izve, da ima enojajčnega dvojčka, Thomasa. Toda še preden si Matyas dobro zastavi vsa najbolj zoprna vprašanja, recimo, zakaj ju je mati ločila, njega samega pa tudi zatajila in spokala v sirotišnico (je videla Mračno zrcalo?), se Thomas že prilepi na njegovo družino - kmalu začne nositi celo Matyasova oblačila in Matyasovo pričesko, obenem pa pokaže tudi več družinske občutljivosti kot Matyas, tako da Matyas svoji ženi (Natacha Regnier) dahne: “On je vse, kar hočeš, da bi bil jaz!” Thomas je bolj podoben Matyasu kot pa Matyas samemu sebi - v Thomasu je več Matyasa kot v Matyasu. Na Matyasu je zdaj, da odkrije, koliko je v njem Thomasa. Ali bolje rečeno, Matyas izkusi to, kar je v Šestem dnevu izkusil veliki Arni - da ni nič hujšega od tega, da te skuša zamenjati tvoj klon. In da ni nič hujšega od tega, da ne moreš več dokazati, da obstajaš. Razlika je le v tem, da je pri Thomasu strah pred izgubo identitete, ki je sicer tipični postmoderni strah, stopnjevan s strahom, da bo postal svoj lastni klon.

ZA -