Barry Sonnenfeld / Očka, ne ga srat!
RV, 2006
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 23, 6. 6. 2006
H'woodski filmi, ki brijejo norca iz h'woodskih filmov, le redko uspejo. Iz preprostega razloga: običajno izgledajo tako slabo kot filmi, iz katerih brijejo norca. Farsa Očka, ne ga srat! brije norca iz Robina Williamsa, ki igra dobro plačanega izvršilca neke korporacije, toda dnevi so mu očitno šteti - šefi ga hočejo zamenjati z mlajšim tipom. Williams se je pač obrabil - poteze, s katerim je prej premikal meje korporacije, zdaj ne vžgejo več. Kaj to pomeni, je na dlani: to je le alegorija Williamsove filmske kariere. Vsi se še dobro spomnimo časov, ko je bil Williams neuničljiv, ko je igral v samih hitih, ko je postal globalni trademark in ko je s svojimi “točkami” premikal finančne meje korporacij, za katere je igral... ee, delal, toda že tedaj je imel hud problem - bil je tako jokavo sladkoben in tako prisiljeno infantilen, da se je stalno gibal na robu emocionalnega izsiljevanja. Na vsak način je hotel, da bi ga ljubili tako, kot otroka ljubi mama - in kmalu je res izgledal kot nekdo, ki ga lahko ljubi le mama. Ko je svojo sladkobnost in svojo infantilnost dokončno prelevil v emocionalno izsiljevanje, je bil čas, da ga zamenja Adam Sandler... ee, mlajši tip.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 23, 6. 6. 2006
H'woodski filmi, ki brijejo norca iz h'woodskih filmov, le redko uspejo. Iz preprostega razloga: običajno izgledajo tako slabo kot filmi, iz katerih brijejo norca. Farsa Očka, ne ga srat! brije norca iz Robina Williamsa, ki igra dobro plačanega izvršilca neke korporacije, toda dnevi so mu očitno šteti - šefi ga hočejo zamenjati z mlajšim tipom. Williams se je pač obrabil - poteze, s katerim je prej premikal meje korporacije, zdaj ne vžgejo več. Kaj to pomeni, je na dlani: to je le alegorija Williamsove filmske kariere. Vsi se še dobro spomnimo časov, ko je bil Williams neuničljiv, ko je igral v samih hitih, ko je postal globalni trademark in ko je s svojimi “točkami” premikal finančne meje korporacij, za katere je igral... ee, delal, toda že tedaj je imel hud problem - bil je tako jokavo sladkoben in tako prisiljeno infantilen, da se je stalno gibal na robu emocionalnega izsiljevanja. Na vsak način je hotel, da bi ga ljubili tako, kot otroka ljubi mama - in kmalu je res izgledal kot nekdo, ki ga lahko ljubi le mama. Ko je svojo sladkobnost in svojo infantilnost dokončno prelevil v emocionalno izsiljevanje, je bil čas, da ga zamenja Adam Sandler... ee, mlajši tip.
Da komiki ne umrejo, ampak se obrabijo, tako da postanejo banalni in dolgočasni, potrjuje tudi farsa Očka, ne ga srat!, v kateri lahko Williamsu službo reši le samoponiževanje, ali natančneje, šefi ga pošljejo na službeno pot v Kolorado, toda natanko v času, ki ga je rezerviral za družinsko počitnikovanje, kar pomeni, da mora ubiti dve muhi na en mah - svojo družino spoka na turistično potovanje v Kolorado. Jasno, družina ne ve, da je v resnici na službeni poti. In jasno, med potjo srečajo kopico čudakov in primitivcev, ki Williamsa le ponižujejo. Tu imate torej disfunkcionalnega komika z disfukcionalno kariero, disfunkcionalnim avtodomom in disfunkcionalno ritjo (ne sprašujte!), ki pristane v vlogi, kakršne so rezervirane za odslužene, obrabljene komike a la Chevy Chase in Eddie Murphy. Film nam hoče sicer pokazati, kaj vse mora početi človek, če hoče v sodobnem “kompetitivnem” svetu ohraniti službo in družino (še bolje, kakšne “nesreče” ga doletijo, če daje karieri prednost pred družino), toda v resnici nam kaže le, kaj vse mora početi Robin Williams, če hoče preživeti na filmskem trgu - pustiti mora, da ga ponižujejo.
ZELO PROTI