Skrito

Se še spomnite Hanekejevega psihotrilerja Funny Games, v katerem začneta avstrijski mirni in urejeni zakonski par in njunega sina terorizirati mlada sociopata, ki izgledata tako, kot da v imenu Velikega brata skrbita za higieno družbe? Nekaj takega se zgodi v psihotrilerju Skrito, le da je Michael Haneke dogajanje zdaj preselil v Francijo, kjer žrtev sociopatskega terorja postaneta Georges (Daniel Auteuil) in Anne (Juliette Binoche), mirni in urejeni, rahlo ohlajeni, po potrebi distancirani, ravno prav odtujeni, dobro situirani pariški par z 12-letnim sinom.

Razlika je v tem, da ne vesta, kdo ju terorizira. Pred vrati jima začne namreč nekdo puščati videoposnetke njunega družinskega življenja - nekdo, “skriti” snemalec, ju očitno snema. Zalezuje. Nadzoruje. Toda ti banalni videoposnetki postanejo bolj tesnobni, misteriozni in srhljivi, ko začnejo namigovati na “skrite” dimenzije njunega življenja, predvsem njegove preteklosti. Videoposnetki postanejo na lepem bolj realni od njunega življenja. Skrito je hardcore triler, ki nam razkriva “skrito”, morasti triler, ki snema “neizrekljive” plasti in elipse zahodne civilizacije, polemični triler, ki odmotava francosko, evropsko mumijo: to je po eni strani film o cajtgajstovski obsedenosti z voyeurskim špeganjem v tuja življenja, o kamkorderskem turizmu, o izginjanju zasebnosti, o paranoji, po drugi strani pa film o emocionalni zaledenelosti evropskega srednjega razreda, o njegovi zmedeni apatičnosti, spolirani neobčutljivosti in neodgovornosti do družbe, v kateri živi, o njegovi salonski, filantropski, intelektualni, navidez “liberalni”, toda hladni, mizantropski, latentno rasistični in ksenofobični distanci do Tretjega sveta - hja, predvsem do Tretjega sveta v EU.

ZA +