Divji in zadeti

Rolling Stonesi so večni, kar dokazuje to, da so spet na svetovni turneji. Plus: Keith Richards je padel z drevesa in preživel. Še en dokaz več, da Rolling Stonesi ne morejo umreti. Tudi individualno ne - Rolling Stone ne more kar tako umreti. Lahko ga le ubijejo. Toda kot veste, je Brian Jones, briljantni kitarist in ustanovni član Rollingov, ob koncu šestdesetih utonil v svojem bazenu, čigar prejšnji lastnik je bil A. A Milne, avtor Medvedka Puja. Nesreča. Bil je pač Divji in zadet, zblojen, odpuljen in zmešan... ee, ekscentričen... največji odjemalec ekscesa šestdesetih in na stežaj odprtih vrat percepcije. Mnogi so rekli: ni čudno, da je utonil. Toda že tedaj so nekateri fani dvomili, da je utonil. Le kako bi lahko Rolling Stone utonil? Rolling Stone ne more kar umreti, ne. Pomeni, da ga je nekdo umoril.

V odsotnosti boljših, bolj lucidnih in bolj kompleksnih teorij zarote je zmagala teorija, po kateri ga je umoril Frank Thorogood, tip, ki je zanj opravljal gradbena dela in ki je na smrtni postelji menda priznal, da je umoril Jonesa. Hu! Zdaj, mnogo, mnogo let kasneje, ko Rollingi še vedno ne umrejo in ne umrejo in ko je celo Keith Richards še vedno živ (in “normalen”, kot pravi), je napočil čas za beatifikacijo te teorije: vsi tisti filmi, ki jih je Stephen Wooley do sedaj produciral, od Mone Lize do Igre solz, od Michaela Collinsa do Intervjuja z vampirjem in od Pisma Brežnjevu do Škandala, so bili očitno le zbiranje poguma za razkritje zadnje resnice o šestdesetih, njihovi kolateralni škodi, avtodestruktivnosti slave in prvem somraku rokenrola - film Divji in zadeti je film o Rollingih, toda brez enega samega njihovega štikla. Film o infantilnem kaosu, v katerega je padel Jones (Leo Gregory) - hej, film je posnet skozi oči kaosa, še bolje, skozi oči pretencioznega, infantilnega, šolsko turbulentnega non-sequiturja. Film o tem, kako je Jones srečal Franka (Paddy Considine), proletarca, ki ga je potem poniževal in ki mu je v trenutku nadomestil vse ostale Rollinge, Keitha (Ben Whishaw), Micka (Luke De Woolfson) in Charlieja (James D. White), in celo bejbo, Anito Pallenberg (Monet Mazur), kar - magari s homofobičnim želom - le potrjuje, da je bil Jones bolj odvisen od Franka in razrednega prepada kot pa od mamil. Ergo: film o tem, kako vsak bend slej ko prej nabaše na svojo Yoko Ono. Film za tiste, ki verjamejo, da so Rollingi preživeli zato, ker so se znebili Briana Jonesa.

ZADRŽAN