Tim Johnson & Karey Kirkpatrick / Za živo mejo

Filmi zelo radi imitirajo drug drugega. Še več, živijo od tega, da imitirajo drug drugega. Ob tem si rečete le: okej, filmov je ogromno, konkurenca je huda, zato morajo nekako preživeti. Da skušajo pri tem izgledati kot film, ki je uspel, je povsem normalno. To je del njihovega boja za preživetje. Nekateri so v tem boju simpatični, drugi antipatični. Kar nas pripelje do animiranih filmov, ki postajajo vse bolj in bolj antipatični - in to generično, kot rod in vrsta. Animiranih filmov je manj kot igranih filmov, zato bi pričakovali malce več originalnosti. Konkurenca ni tako huda, da bi se morali panično zatekati k imitiranju in drugim cenenim bližnjicam do trga. Lahko bi več tvegali, navsezadnje, animirani filmi imajo pred igranimi še eno prednost: v njih nastopajo animirani liki, ki režiserjem ne morejo vsiljevati svojih pogojev, kar pomeni, da ne morejo reči, ne, tega pa že ne bom počel! Tega pa že ne bom rekel! S to igralko pa že ne bom igral! Če hočete, da pokažem joške, hočem še dodatni milijon dolarjev! Nobenih zvezdniških kapric. Nobenih agentov, ki bi vsak dan težili. Toda animirani filmi vse bolj izgledajo kot isti animirani film. Mali Pišček izgleda kot Kraljestvo morskega psa, ki je izgledalo kot Reševanje malega Nema, ki je izgledalo kot Mravljinec Z, ki je izgledal kot Življenje žuželk. Hu! In seveda, Divjina izgleda kot Madagaskar, ki je izgledal kot Ledena doba, ki je izgledala kot Dinozaver, ki je izgledal kot Dežela pred časom, ki je itak že sama dobila kopico uradnih nadaljevanj.