Režiser porok

Leto 1968 se je uprlo družbenemu redu, normalnosti, avtoriteti in patriarhalnemu režimu. Marco Bellocchio, vedno kontroverzni italijanski auteur, se je vsemu temu uprl že leta 1965 v svojem prvencu Pesti v žepu, v katerem je razmontiral divjo, strastno, nevrotično, epileptično, avtodestruktivno družino, ideološki aparat italijanske družbe. Družina je ta, ki socializira in indoktrinira Italijane, toda na skrajno represiven način. Okej, to počne na tako patriarhalno represiven način, da se ultra levičar Vittorio v filmu Kitajska je blizu (1967) zgrozi, ko ugotovi, da njegova sestra ni več devica, rekoč: “Lahko si marksist in leninist, toda kljub temu ne smeš pustiti, da se ti sestra goni okrog.” V Italiji je katoliško-družinska indoktrinacija tako močna, da se celo marksist ne more znebiti duhovnika v sebi - in da je do terorizma, do Rdečih brigad, vedno le korak. Red je tako represiven, da ga lahko odreši le nered. Razlog več, da je Bellocchio v svojih filmih razmontiral še vse ostale inštitucije, ki skrbijo za socializacijo Italije: cerkev, šolo, politične stranke, srednji razred, vojsko, medije, umobolnice. Pa spet družino in cerkev. In znova spet družino in cerkev - zelo odmevno in “blasfemično” pred štirimi leti v Verski vzgoji, v kateri italijanski slikar Ernesto (Sergio Castellitto), sicer ateist, izve, da bo Vatikan njegovo mater razglasil za svetnico, kar ga seveda šokira. Ernesto je svojo mater - in njen “nasmeh” - zelo dobro poznal, zato ve, da si beatifikacije ne zasluži.

V Režiserju porok ima Sergio Castellitto le malce manjši problem: hčerka se mu poroči s rimokatoliškim fanatikom. Šit. Castellitto tokrat ni Ernesto, ampak Franco - in ni slikar, ampak filmski režiser, ki je na tem, da posname ekranizacijo Manzonijevih Zaročencev. Iskreno rečeno, ateističnemu režiserju ni jasno, kaj je huje - to, da mu bo hčerko odpeljal Vatikan, ali to, da se mora poniževati s snemanjem stoprve verzije Zaročencev? Toda ko se snemanje sprevrže v škandal, se Franco zavihti na Sicilijo, kjer nabaše na svojega prijatelja Enza (Bruno Cariello), nekdaj uglednega režiserja, ki se je zdaj prisiljen poniževati kot videosnemalec porok. Še preden pa dobro ugotovita, kako sta izgubila vero v film in Italijo (in nista edina), se tudi Franco prelevi v režiserja poroke, heh, “pravljične” aranžirane poroke - poročila naj bi se bogati odvetnik in Bona (Donatella Finocchiaro), nesojena igralka in hči bankrotiranega princa, v katero pa se tako zastreska, da se prelevi v bizarnega rušilca te poroke... ee, “svetega zakona” med filmom in kapitalom, v karikaturo “terorista”, ki se mora zadovoljiti s svojo malo, gverilsko, garažno verzijo Viscontijevega Geparda. Za to, kar je nekoč o Italiji in njenem “hudiču” povedal Luchino Visconti, danes zadoščajo že videosnemalci porok.

ZADRŽAN +