Janez Lapajne, 2006 / Kratki stiki

Če bi radi videli film, v katerem rastline gledajo rastline in v katerem vsi izgubljajo, a se trudijo, da bi izgubili čim počasneje, potem si poglejte Kratke stike, v katere liki kapljajo tako slepo kot v Kratkih zgodbah ali pa v Magnoliji: japi (Sebastijan Cavazza), ki ga je paralizirala prometna nesreča, dermatologinja (Tjaša Železnik), ki ga skuša “odrešiti”, ločeni prevajalec (Jernej Šugman), ki je izgubil sina, šofer mestnega busa (Grega Zorc), ki je pred vrati našel dojenčka, oče (Boris Cavazza), ki “išče” sina. In tako dalje. Drug mimo drugega hodijo, toda brez besed. Mozaično se prepletajo, toda nimajo se komu nasmehniti. Ne poznajo se, toda nimajo potrebe, da bi se. Drug drugega se dotaknejo šele ob prometni nesreči, ki jih poveže. Kot v Usodni nesreči. To je edina oblika “stika”, ki jo poznajo - in tolerirajo.