“Pozabi na ameriški sen - to je Sarajevo,” slišimo v Nafaki, filmu, ki izgleda tako, kot da je bil posnet pred petimi leti. Fantu, ki med vojno fura videoteko (in ki rad citira filme, tudi Apokalipso danes), oče reče, da naj gre v Ameriko, ker da to ni njegova vojna, toda na drugi strani se bosanski vojak zaljubi v temnopolto Američanko - hja, to je tudi njena vojna.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
“Pozabi na ameriški sen - to je Sarajevo,” slišimo v Nafaki, filmu, ki izgleda tako, kot da je bil posnet pred petimi leti. Fantu, ki med vojno fura videoteko (in ki rad citira filme, tudi Apokalipso danes), oče reče, da naj gre v Ameriko, ker da to ni njegova vojna, toda na drugi strani se bosanski vojak zaljubi v temnopolto Američanko - hja, to je tudi njena vojna.
Debi, ki ni čudež, se za svoje dobro preveč “čudežno” sprehaja med ekscentriki, ki pokajo od naivnosti, teatrom absurda, ki vojno zreducira na deja vu, patetičnimi dialogi, ki se še celo v predvojnih filmih ne bi počutili dobro, in situacijami, ki masirajo noge Emirju Kusturici.
Nafaka, ki ustvarja vtis, da sta vojna in kapitalizem v Sarajevo prišla hkrati, izgleda le kot uprizarjanje bosanske vojne za zahodni, festivalski pogled, ki si tako lažje domišlja, da šteka “sarajevski čudež”. Da film pripoveduje Američanka, ne preseneča.
ZADRŽAN -
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.
Preberite tudi