Clint Eastwood / Pisma z Iwo Jime

Na začetku leta 1945 so Američani - med zapiranjem obroča okrog Japonske - osvojili tudi Iwo Jimo, pacifiški otok, ki ga je branilo okrog 22.000 japonskih vojakov. Američani so sicer pripeljali petkrat več vojakov, okrog 100.000, toda bitka, v kateri jih je padlo 7.000, je kljub temu trajala mesec - Japoncev je preživelo le okrog 1.000.

Kako je bitka izgledala skozi ameriške oči, je Clint Eastwood - zdaj pri sedeminsedemdesetih! - pokazal v Zastavah naših očetov, kako je izgledala skozi japonske oči, pa v antimanihejskih, desaturiranih, skoraj črno-belih Pismih z Iwo Jime, drugem delu svojega monumentalnega diptiha, ki ga bomo pri nas - zaradi oskarjevske obteženosti - videli pred prvim delom, kar pomeni, da bo imel zadnjo besedo o tej mitski bitki ameriški pogled.

Nič hudega, že Eastwoodov ameriški pogled na to veliko prelomnico II. svetovne vojne ni nekaj, kar bi Američani zlahka požrli. Pisma z Iwo Jime so pisma obupanih, izgubljenih, pozabljenih japonskih vojakov, ki so vedeli, da z Iwo Jime ne bodo prišli živi. Tudi general Kuribayashi (Ken Watanabe), svetovljanski, samurajski poveljnik obrambe Iwo Jime, nekdanji vojaški ataše v Ameriki, o tem ne pušča nobenega dvoma: “Ne pričakujte, da se boste vrnili domov!” Ve, da nimajo šans, toda kljub temu morajo njegovi vojaki - v posmeh tistim cesarskim, bušidovskim fanatikom, recimo poročniku Itu (Shido Nakamura), ki hočejo narediti harakiri in ki v generalu vidijo proameriškega provokatorja - hribovje dobesedno prevrtati in ustvariti mrežo jam in tunelov, ki jih je na koncu več kot 5.000. In ko kopljejo vse te jame in tunele, vedo, da v resnici kopljejo svoje grobove. Samomor, v katerega so prisiljeni, je bolj ritualen od harakirija. Bitka je imela za obe strani propagandno funkcijo, toda iz različnih razlogov - če jih ne bi imela, se vsa ta trupla na Iwo Jimi ne bi nikoli srečala.

ZA +