Danny Boyle / Sončna svetloba

V Armagedonu je proti Zemlji drvel meteor v velikosti Teksasa. Da bi ga ustavili, so nanj poslali eksperte za vrtanje nafte, ki so ga potem razstrelili, tako da je Zemlja ostala v enem kosu. V Jedru se je ustavilo jedro Zemlje, tako da se je Zemlja nehala vrteti. In Hilary Swank si je rekla: hej, če se je lahko Bruce Willis s svojo ekipo izkrcal na meteorju, se lahko tudi mi izkrcamo v središču Zemlje! Pa so se. In tako je Zemlja preživela. V Sončni svetlobi pa je Zemlja pred katastrofo vseh katastrof: sonce je namreč na tem, da umre. Mar ne bo umrlo šele čez milijardo let, ne pa že čez 50 let, ko se film dogaja? Vidite, če ne bi umrlo čez 50 let, potem ne bi bilo tega sci-fija, ki nekaj drobtin postrga z Armagedona in Jedra, nekaj s Krvavega obzorja in z Osmega potnika ter nekaj celo s Kubrickove Odiseje v vesolju, ne pa tudi z Zvezdnih stez, tako da nas namesto fraze “Beam me up, Scotty” čaka dolgo, mučno potovanje proti soncu.

Ko se vključimo v film, je vesoljska ladja Icarus II, ki naj bi zbombardirala in ponovno vžgala sonce, na poti že leto in pol. Ekspediciji, sicer rezimeju mednarodne, rasne in spolne uravnoteženosti (Rose Byrne, Cliff Curtis, Chris Evans, Troy Garity, Cillian Murphy, Hiroyuki Sanada, Benedict Wong & Michelle Yeoh), je zelo vroče, junaške fante in punce pa mučijo tudi vsemogoče vesoljske bolezni, od klavstrofobije in dolgčasa do strahu, da bodo preprosto izginili, in to brez sledu, kot posadka prvega Icarusa, toda bolj ko se družite z njimi, bolj imate občutek, da lahko tako globoko v vesolju srečajo le Boga ali pa serijskega morilca. Danny Boyle, režiser Trainspottinga, ki je pred nekaj leti z 28 dnevi pozneje ponovno izumil filme o zombijih, je s Sončno svetlobo izumil le nekaj, kar bodo parodirali v nadaljevanju Velikega filma.

ZADRŽAN