Stephen Hopkins / Grozljiva žetev

Čakajo nas bliski, gromi in potresi. Pa suša. Ljudi bo tako žgalo, da si bodo grizli jezike. Velika mesta bodo razpadla. Otoki se bodo razbežali, gora ne bo več mogoče najti. Z neba bo padala toča. V morju bo poginilo vse, kar je živega. Morje, reke in izviri se bodo spremenili v kri. Čakajo nas ogenj, dim in žveplo. Brezna se bodo odprla. Pomrla bo tretjina človeštva. Nadlogam ne bo ne konca ne kraja. Čaka nas mučenje, trpinčenje. “V tistih dneh bodo ljudje iskali smrt, a je ne bodo našli; želeli bodo umreti, a smrt bo bežala od njih.” Najprej ste gotovo pomislili, da govorim o klimatskih spremembah ali pa o Neverjetni resnici ali pa o zadnjih napovedih klimatologov, ki so jih v družni S.O.S. združili Združeni narodi. Ne, daleč od tega: tako se konča le Razodetje, apokaliptični finale Nove zaveze, s katerim rožlja tudi Grozljiva žetev. Vsak apokaliptični, biblični šoker potrebuje človeka, ki je izgubil vero v Boga. V Grozljivi žetvi je to Katherine Winter (Hilary Swank), znanstvenica, ki ne verjame v nadnaravne fenomene. Ko vraževerni ljudje oznanijo, da se je kje zgodil čudež, takoj odpotuje tja in poskrbi za racionalno, znanstveno, naravno razlago pojava. Čudežev ni. Kar seveda pomeni le to, da je punca izgubila vero v Boga. Film ji potem pomaga, da vero v Boga ponovno najde.