Guillaume Canet / Nikomur ne povej
Ne le dis a personne, 2006
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 26, 5. 7. 2007
Pri Hitchcocku imate vedno amaterja, ki na lepem ugotovi, da mu skuša nekdo podtakniti umor - ta amater skuša potem odkriti, kaj se dogaja. V francoskem trilerju Nikomur ne povej, posnetem po ameriškem bestsellerju Harlana Cobena, je tak amater Alex Beck (Francois Cluzet): zdravnik, oče, sosed, brat in državljan. V vseh elementih svojega bivanja briljira. Nič mu ne manjka - razen žene, Margot (Marie-Jos'Še Croze), ki je pred osmimi leti umrla. Ne naravne smrti: v koči ob jezeru jo je pokončal enigmatični, grizlijevski serijski morilec, ki nagačevanje žensk kombinira s sodomističnim refleksom Frankensteina. Okej, naj bi jo pokončal. Zdaj, ob osmi obletnici njene smrti, se namreč začnejo dogajati reči, zaradi katerih se Alex počuti po malem kot James Stewart v Vrtoglavici, po malem kot Farley Granger v Neznancih na vlaku, po malem kot Henry Fonda v Napačnem možu in po malem kot Cary Grant v Severu-severozahodu. Najprej izkopljejo dve trupli, ki s prstom pokažeta proti sefu, v katerem ždi nekaj “ključev”, ki bremenijo Alexa, potem pa prideta še anonimni, zarotniški e-mail, ki ga svari “Nikomur ne povej”, in video, na katerem je ženska, ki izgleda kot Margot, čudno živa, zdrava in nenagačena. Alex sreča kopico sadističnih, obsedenih, kompulzivnih likov, ki niso brez vprašanj, odvetnico (Nathalie Baye), ki ima veliko vprašanj, in policijo, ki ima preveč vprašanj, tako da se pravo vprašanje kmalu glasi: kdo bo prej prišel do koga - Alex do Margot ali policija do Alexa, tipičnega moža-ki-je-preveč-vedel? Beg mu lepo pristoji. Vse moraste ironije in MacGuffini, ki pridejo s teritorijem, tudi. Ne da nam škodijo.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 26, 5. 7. 2007
Pri Hitchcocku imate vedno amaterja, ki na lepem ugotovi, da mu skuša nekdo podtakniti umor - ta amater skuša potem odkriti, kaj se dogaja. V francoskem trilerju Nikomur ne povej, posnetem po ameriškem bestsellerju Harlana Cobena, je tak amater Alex Beck (Francois Cluzet): zdravnik, oče, sosed, brat in državljan. V vseh elementih svojega bivanja briljira. Nič mu ne manjka - razen žene, Margot (Marie-Jos'Še Croze), ki je pred osmimi leti umrla. Ne naravne smrti: v koči ob jezeru jo je pokončal enigmatični, grizlijevski serijski morilec, ki nagačevanje žensk kombinira s sodomističnim refleksom Frankensteina. Okej, naj bi jo pokončal. Zdaj, ob osmi obletnici njene smrti, se namreč začnejo dogajati reči, zaradi katerih se Alex počuti po malem kot James Stewart v Vrtoglavici, po malem kot Farley Granger v Neznancih na vlaku, po malem kot Henry Fonda v Napačnem možu in po malem kot Cary Grant v Severu-severozahodu. Najprej izkopljejo dve trupli, ki s prstom pokažeta proti sefu, v katerem ždi nekaj “ključev”, ki bremenijo Alexa, potem pa prideta še anonimni, zarotniški e-mail, ki ga svari “Nikomur ne povej”, in video, na katerem je ženska, ki izgleda kot Margot, čudno živa, zdrava in nenagačena. Alex sreča kopico sadističnih, obsedenih, kompulzivnih likov, ki niso brez vprašanj, odvetnico (Nathalie Baye), ki ima veliko vprašanj, in policijo, ki ima preveč vprašanj, tako da se pravo vprašanje kmalu glasi: kdo bo prej prišel do koga - Alex do Margot ali policija do Alexa, tipičnega moža-ki-je-preveč-vedel? Beg mu lepo pristoji. Vse moraste ironije in MacGuffini, ki pridejo s teritorijem, tudi. Ne da nam škodijo.
ZA