Ash Brannon & Chris Buck / Divji valovi

Danes v vsakem drugem filmu nabašete na pingvine - v Popotovanju cesarskega pingvina, v Veselih nogicah, v Madagaskarju in zdaj v Divjih valovih. Ni bilo vedno tako. Ko je Hollywood v sedemdesetih udaril s filmi katastrofe, so svet zgazili potresi, požari, hurikani in vulkani. Bilo je hudo. In nič drugače ni bilo, ko so svet tedaj napadle poblaznele, morilske, invazijske, apokaliptične živali - podgane, zajci, kače, mravlje, plazilci, želve, morski psi, ščurki, opice, pajki, mačke, črvi, grizliji, psi, pajki, kiti čebele, piranje, netopirji, barakude, ribe in aligatorji. Vse živali so v sebi skrivale psihopatsko, genocidno pošast. Vse - razen pingvinov. Hja, vse živali so izgledale kot manjkajoči člen med Džingisom Kanom in Hitlerjem. Razen pingvinov, ki tedaj edini niso dobili sociopatskih, megalomanskih, genocidnih popadkov. Ostali so čisti - in nedolžni. Edini pingvin, ki se mu je zmešalo, je prišel šele kasneje, leta 1992, v filmu Batman se vrača, toda sadistični, sociopatski, megalomanski, genocidni Pingvin, ki ga je igral Danny DeVito, je bil človeškega izvora, mutantski produkt bogataških staršev, ki sta dala svojo groteskno spako v rejo gothamskim pingvinom, magari nehote. Nič posebnega: biblično sta ga spustila po reki. In ven je prišel pedofobični terorist, ki je hvalil svoj “destruktivni apetit”, ki je hotel Batmobile spremeniti v “hidrogensko bombo na kolesih” in ki je vpil: “Burn, baby, burn!” Žrtvovati je kanil vse gothamske prvorojence, drugorojence, tretjerojence in četrtorojence. “Le zakaj bi bil pristranski?” Ni mu bilo treba nositi maske - bil je pravi, avtentični frik. “Nisem človeško bitje, ampak žival!” Sporočilo je bilo jasno: pingvini so tako čisti in nedolžni, da se človeku med njimi zmeša. “Say cheese!” Ni kaj, ta Pingvin je bil rasa zase, nova rasa, višja rasa - manjkajoči člen med opico in Hitlerjem. Svoji pasivni, stoični, defetistični pingvinski naturi se je lahko uprl le tako, da se je poistovetil z genocidno mentaliteto svojega rablja. To pasivno, stoično, defetistično, že kar “judovsko” naturo pingvinov je najlepše pričaralo Popotovanje cesarskega pingvina: ko ždijo globoko pod lediščem, zbiti v stoično, mučeniško maso, izgledajo kot interniranci, ki v lagerju smrti čakajo na svobodo... ee, odjugo. Vse jim streže po življenju: ekstremno nizke temperature, pomanjkanje hrane, snežni viharji, predatorji. Nič heroičnega ni v tem. Le preživeti hočejo. Čisto drugače pa se pingvini svoji pasivni, stoični, defetistični naturi uprejo v Veselih nogicah in Divjih valovih: v Veselih nogicah se Fuši, mladi pingvin, ki ne zna peti, prelevi v plesalca stepa, v globalno atrakcijo, v superzvezdnika, v Divjih valovih, še bolj fotorealističnih od Veselih nogic, pa se skuša Cody (Shia LaBeouf/Lovro Lah), mladi pingvin, ki noče obtičati za pingvinskim tekočim trakom, preleviti v surferja - najprej se udeleži velikega tekmovanja, posvečenega izginuli surferski legendi (Jeff Bridges/Roman Končar), toda apetiti mu tako zrastejo, da hoče postati surferski šampion, okej, legenda. In kamere TV ekipe, ki to surferiado sproti spreminja v resničnostni šov, so stalno vključene, kar ga naredi le še bolj ambicioznega - prisotnost kamer nekatere spremeni v morilce, druge pa v superzvezdnike. Razlika med DeVitovim Pingvinom in Codyjem je le v tem, da bo Cody svet teroriziral s svojim zvezdniškim imidžem. Je kaj bolj opresivnega? Pingvin, ki hoče postati superzvezdnik, ni nič bolj čist od Pingvina, ki hoče Batmobile spremeniti v hidrogensko bombo.

ZADRŽAN +