Jafar Panahi / Ofsajd

O iranskem režimu si lahko mislite, kar hočete, toda ko pride do filma, bi se lahko slovenska vlada zgledovala prav po njem: če namreč že ravno ne mara slovenskih filmov, potem naj počne vsaj to, kar stalno počne iranski režim - producira iranski film, potem ga pa prepove. Toda le v Iranu. Drugam ga spusti. Po tej unikatni poti, zelo značilni tudi za Kitajsko, so šli mnogi iranski filmi: producirani, toda doma potem prepovedani in bunkerirani. Tak - da ne rečem tipični iranski film - je tudi Ofsajd, ki ga je posnel Jafar Panahi, veliki iranski minimalist, avtor delikatnih festivalskih urgenc, kot so Beli balon, Zrcalo in Krog. Recimo, v Krogu, ki je bil v Iranu prav tako prepovedan (logično), imate skupino žensk, ki krožijo po Teheranu in na vsakem koraku izkušajo represijo, popackano z moško pisavo. Moški jih stalno maltretirajo, kot da so v zaporu. In res: punce izgledajo kot politične zapornice. Kot disidentke, ki jih ne bi rešila niti Igra solz, kaj šele M. Butterfly - Cronenbergova verzija. Toda v Ofsajdu se iranske punce odločijo prav za Igro solz, jasno, za svojo verzijo.