Robert Rodriguez / Planet terorja

Planet Terror, 2007

Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 36, 12. 9. 2007

Planet Terror se začne verjetno v Iraku, nadaljuje pa definitivno v Teksasu, kjer vojski, ki jo vodi skorumpirani general Bruce Willis, uide biokemično orožje, ki ljudi spreminja v požrešne, furijaste, mutantske zombije. Kaos, ki neizogibno sledi, je lepa priložnost za melanholičnega pistolerosa Wraya (Freddy Rodriguez) in energično striptizeto Cherry (Rose McGowan), da se zbližata - in ko se zbližata (in ko v “koalicijo voljnih” pritegneta še nekaj frikov), postaneta popolno orožje za množično uničevanje živih mrtvecev. Robert Rodriguez ne zamudi nobenega klišeja iz filmov o zombijih, toda vsakega izmed njih pošlje v groteskni postmodernistični želodec. Con gusto. Možgani vedno odletijo v drugo smer. Za tiste, ki menijo, da je v filmih preveč seksizma in da ženske v filmih potrebujejo le zaradi nog, bo Planet terorja prava osvežitev: tu imate namreč žensko, ki strelja z nogo. Ker je Cherry brez ene noge, ima namesto proteze brzostrelko. Saj poznate dobro staro tezo, da je moška obsedenost s pištolami in puškami tesno povezana z falosom: no, vidite, v Planetu terorja imate žensko, ki strelja s falosom. Da se v filmu prikaže tudi Quentin Tarantino, in sicer v vlogi mačističnega vojaka, ki mu odpade tič, ne preseneča. Bejba, ki strelja z nogo v obliki šmajserja, je sicer absurdna in za lase privlečena, toda le na prvi pogled - film take absurdnosti potrebuje prav zato, da bi izgledal absurdno in za lase privlečeno. Brez te samoparodične, metafilmske absurdnosti bi izgledal preveč derivativno. Rodriguezov Planet terorja so v Ameriki vrteli v duetu s Tarantinovim Smrtno varnim, potemtakem kot prvi del metafilmskega double-billa, naslovljenega Grindhouse, pri nas in drugod po svetu pa ju vrtijo ločeno, iztrgano iz konteksta, kar jima - vsakemu posebej! - po nepotrebnem jemlje urgentnost, cinefilsko iskro in pravico do brezmejne absurdnosti. Znotraj konteksta, ki ga je ustvaril Grindhouse, je Planet terorja izgledal kot impersonacija B filmov o zombijih - zunaj tega konteksta izgleda kot parodija B filmov o zombijih.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal, Apple Pay ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 17,00 EUR dalje.


Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 36, 12. 9. 2007

Planet Terror se začne verjetno v Iraku, nadaljuje pa definitivno v Teksasu, kjer vojski, ki jo vodi skorumpirani general Bruce Willis, uide biokemično orožje, ki ljudi spreminja v požrešne, furijaste, mutantske zombije. Kaos, ki neizogibno sledi, je lepa priložnost za melanholičnega pistolerosa Wraya (Freddy Rodriguez) in energično striptizeto Cherry (Rose McGowan), da se zbližata - in ko se zbližata (in ko v “koalicijo voljnih” pritegneta še nekaj frikov), postaneta popolno orožje za množično uničevanje živih mrtvecev. Robert Rodriguez ne zamudi nobenega klišeja iz filmov o zombijih, toda vsakega izmed njih pošlje v groteskni postmodernistični želodec. Con gusto. Možgani vedno odletijo v drugo smer. Za tiste, ki menijo, da je v filmih preveč seksizma in da ženske v filmih potrebujejo le zaradi nog, bo Planet terorja prava osvežitev: tu imate namreč žensko, ki strelja z nogo. Ker je Cherry brez ene noge, ima namesto proteze brzostrelko. Saj poznate dobro staro tezo, da je moška obsedenost s pištolami in puškami tesno povezana z falosom: no, vidite, v Planetu terorja imate žensko, ki strelja s falosom. Da se v filmu prikaže tudi Quentin Tarantino, in sicer v vlogi mačističnega vojaka, ki mu odpade tič, ne preseneča. Bejba, ki strelja z nogo v obliki šmajserja, je sicer absurdna in za lase privlečena, toda le na prvi pogled - film take absurdnosti potrebuje prav zato, da bi izgledal absurdno in za lase privlečeno. Brez te samoparodične, metafilmske absurdnosti bi izgledal preveč derivativno. Rodriguezov Planet terorja so v Ameriki vrteli v duetu s Tarantinovim Smrtno varnim, potemtakem kot prvi del metafilmskega double-billa, naslovljenega Grindhouse, pri nas in drugod po svetu pa ju vrtijo ločeno, iztrgano iz konteksta, kar jima - vsakemu posebej! - po nepotrebnem jemlje urgentnost, cinefilsko iskro in pravico do brezmejne absurdnosti. Znotraj konteksta, ki ga je ustvaril Grindhouse, je Planet terorja izgledal kot impersonacija B filmov o zombijih - zunaj tega konteksta izgleda kot parodija B filmov o zombijih.

ZA +

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek: