Robert Ben Garant / Ko žogice pobesnijo

Ko žogice pobesnijo je farsa, v kateri se mučijo, žrejo, streljajo in ubijajo z namiznim tenisom. Hja, s ping-pongom. Saj veste, filmu o šahu so tako dolgočasni. Če hočeš posneti film o šahu, moraš dramo dodati umetno, recimo kakega serijskega morilca, ki terorizira šahovski turnir. Zato so se raje odločili za ping-pong. Bolj dramatično. Mala, bela, poskočna žogica - seksi. Kot golf. Oh, in golf je že tako znucan, da ne moreš več povedati nič novega. Ping-pong pa je svež, praktično še neizkoriščen, nekaj novega, vsaj za filme. Le Forrest Gump ga je igral, toda le mimogrede. Iskreno rečeno, gotovo obstaja tisoč razlogov, zakaj se je ping-ponga do sedaj dotaknil le Forrest Gump, pa še to le mimogrede, hej, morda jih obstaja še več, toda zdajle se spomnim le enega: če posnameš film o ping-pongu, potem se moraš stalno pretvarjati, da to ni film o ping-pongu. Podobno kot pri šahu. Ali pa pri golfu. Nočem reči, da mora biti ping-pong le pretveza za lov na serijskega morilca. Poglejte si farso Ko žogice pobesnijo: Robert Ben Garant, auteur te farse, je hotel očitno posneti špageti vestern ali pa kung-fu film, pa si je verjetno rekel, hej, zakaj bi snemal špageti vestern ali kung-fu film, če pa lahko posnamem špageti vestern oz. kung-fu film v obliki ping-ponga. V špageti vesternih in kung-fu filmih ste imeli vedno kakega eksperta za borilne veščine oz. streljanje, ki je bil slep - to, da je bil slep, ga je naredilo nepremagljivega.