Chris Weitz / Zlati kompas

Zlati kompas je anti-Narnija. Otroci imajo namesto hišnih ljubljencev “demone”, neke sorte animalične spektre svoje “duše”, ki stalno spreminjajo obliko, toda le do trenutka, ko otrok odraste - potem dobijo fiksno obliko. Recimo, lorda Asriela (Daniel Craig), skrbnika male Lyre (Dakota Blue Richards), ki naj bi šel na severni tečaj raziskat “Prah” (za ene vir “smrti, bede in destruktivnosti”, za druge “gorivo” za potovanje med paralelnimi svetovi), stalno spremlja leopard, njegov virtualni “demon”. Lyra je še otrok, zato so njeni “demoni” bolj hiperaktivni in kameleonski, pravi friki “morphinga”. In seveda, Lyra je tudi sirota z “magičnimi” talenti, ki ne gredo niti v koncept gospe Coulter (Nicole Kidman), arogantno sladke zarotnice, niti v koncept “Magisteriuma”, dogmatične klerikalne kongregacije, replike katoliške cerkve, obsedene z grehom in dominacijo. Nekaj zarot in ugrabitev kasneje je Lyra, prva prerokinja, opasana z “demoni”, s pridruženimi, komaj izgovorljivimi člani, z armiranim polarnim medvedom in z gadgeti (npr. resnicometer, alias “zlati kompas”), že na poti na Sever, kjer vse skupaj čaka boj za svobodno voljo, boj za “Prah” - boj za zrušitev tiranskih dogem in teokratskih doktrin, ki so na tem, da se povrnejo v prah.