James Gray / Mafijske noči

Martin Scorsese je leta 1973 posnel Ulice zla, enega izmed najboljših filmov sedemdesetih, zgodbo o dveh marginalnih Italo-Američanih, resnobnem Charlieju (Harvey Keitel), nečaku lokalnega mafijca, ki ima z njim velike načrte, in impulzivnem, neobvladljivem Johnnyjem Boyem (Robert DeNiro), ki od svojih malo-italijanskih korenin pobereta vse, tudi gangsterizem, rasizem, seksizem in mizoginijo, obenem pa mislita, da je na trgu dovolj prostora za vse, tudi za Johnnyjeve povsem ludistične eksplozije norosti in neodplačane dolgove. Toda na mafijskem trgu, ki je prešpikan s katoliško hierarhijo greha, kazni in pekla, sta brez cene. "Za svoje grehe ne plačaš v cerkvi, ampak na ulici, doma, vse ostalo je sranje, in to dobro veš," pravi Charlie, ki skuša svoje katoliške fantazije sinhronizirati s svojo mafijsko, kriminalno naturo. Charlie in Johnny živita v svetu, v katerem so dobitki in uspehi majhni in v katerem je treba dolgove kljub vsemu plačati - Charlie to ve, zato skuša Johnnyja na koncu odpeljati stran. Johnny se tega ne zaveda. Svojih dolgov noče odplačati. Meje njegovega sveta so meje nereda - njegovega nagonskega nemira, njegovih impulzov. "Z neskončnostjo se ne moreš zajebavati, preprosto ne moreš," pravi Charlie: "Bolečina v peklu ima dve strani - tisto, ki se je lahko dotakneš z roko, in tisto, ki jo lahko čutiš s srcem." Hujša je "spiritualna" stran pekla, česar pa Johnny Boy ne razume - in Johnny Boy je le Charliejevo breme, le Charliejev občutek krivde, le signal, da je pekel povsod, na ulicah, v nočnih klubih in cerkvi. Nič ni bolj vitalnega od pekla.