Bille August / Zbogom, Bafana
Goodbye Bafana, 2007
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 27. 1. 2008
Nelson Mandela, šef Afriškega nacionalnega kongresa, je lep kos svojega življenja preždel za zapahi, v strogo varovanem zaporu na Robben Islandu, med političnimi “teroristi”, kar seveda pomeni, da njegovo življenje ni bilo ravno puding. Toda film Zbogom, Bafana, ki popisuje njegovo zaporniško življenje, je natanko to: puding. Koproducirala ga je kopica evropskih držav (Francija, Nemčija, Velika Britanija, Italija, Belgija in seveda Južna Afrika), kar mu je vzelo rob, kontroverznost in realizem. Dalje, posnel ga je Bille August, ki je tako daleč od časov svojih kanskih triumfov, da razume le še dramaturgijo samocenzurirane TV pridige. In končno, zaporniško življenje Nelsona Mandele, ki ga igra Dennis Haysbert, gledamo skozi rasistične oči Jamesa Gregoryja (Joseph Fiennes), njegovega čuvaja in cenzorja, prežganega z ambiciozno ženo (Diane Kruger), toda film je tako nekontroverzen, tako suhoparen in tako didaktičen, da Gregory že od začetka izgleda kot Mandelov fan. Zbogom, Bafana je tipični “inspirativni” film: saj veste, Mandela je bil tako inspirativen, da je spreobrnil rasista! Kar sodeč po tem filmu ni bilo težko. Gregoryja Mandeli dodelijo zato, ker je edini čuvaj, ki govori jezik “xhosa”. In ne govori ga po naključju: ko je bil majhen, je imel prijatelja, črnca po imenu Bafana, ki je govoril “xhosa”. Vidite, rasizem ni bil nič osebnega - le karierna poteza, le znak zrelosti, le stvar okusa. Kar nas spomni na sovjetskega zunanjega ministra Molotova, ki je po podpisu pakta Stalin-Hitler rekel: “Fašizem je stvar okusa.” Saj. Zbogom, Bafana je videti kot tematski park apartheida, v katerem so vsi umazani detajli preprosto izpuščeni.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 3, 27. 1. 2008
Nelson Mandela, šef Afriškega nacionalnega kongresa, je lep kos svojega življenja preždel za zapahi, v strogo varovanem zaporu na Robben Islandu, med političnimi “teroristi”, kar seveda pomeni, da njegovo življenje ni bilo ravno puding. Toda film Zbogom, Bafana, ki popisuje njegovo zaporniško življenje, je natanko to: puding. Koproducirala ga je kopica evropskih držav (Francija, Nemčija, Velika Britanija, Italija, Belgija in seveda Južna Afrika), kar mu je vzelo rob, kontroverznost in realizem. Dalje, posnel ga je Bille August, ki je tako daleč od časov svojih kanskih triumfov, da razume le še dramaturgijo samocenzurirane TV pridige. In končno, zaporniško življenje Nelsona Mandele, ki ga igra Dennis Haysbert, gledamo skozi rasistične oči Jamesa Gregoryja (Joseph Fiennes), njegovega čuvaja in cenzorja, prežganega z ambiciozno ženo (Diane Kruger), toda film je tako nekontroverzen, tako suhoparen in tako didaktičen, da Gregory že od začetka izgleda kot Mandelov fan. Zbogom, Bafana je tipični “inspirativni” film: saj veste, Mandela je bil tako inspirativen, da je spreobrnil rasista! Kar sodeč po tem filmu ni bilo težko. Gregoryja Mandeli dodelijo zato, ker je edini čuvaj, ki govori jezik “xhosa”. In ne govori ga po naključju: ko je bil majhen, je imel prijatelja, črnca po imenu Bafana, ki je govoril “xhosa”. Vidite, rasizem ni bil nič osebnega - le karierna poteza, le znak zrelosti, le stvar okusa. Kar nas spomni na sovjetskega zunanjega ministra Molotova, ki je po podpisu pakta Stalin-Hitler rekel: “Fašizem je stvar okusa.” Saj. Zbogom, Bafana je videti kot tematski park apartheida, v katerem so vsi umazani detajli preprosto izpuščeni.
PROTI