Tamara Jenkins / Družina Savage
The Savages, 2007
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 4, 2. 2. 2008
Da Amerika razpada, umira in odmira, ste lani videli v mnogih šokerjih, trilerjih, vojnih filmih in apokaliptikah, v katerih so Američane žrle, trgale, mesarile in odirale vsemogoče pošasti, ki so bile običajno človeškega izvora - no, včasih so Američane žrli, trgali, mesarili in odirali kar sami Američani. Direktno. Brez alegoričnega spina. V naslednjih tednih boste videli prgišče filmov, v katerih bodo Američane žrle, trgale, mesarile in odirale vsemogoče bolezni. Nekaj tega imate že v filmu Jaz, legenda, toda vse skupaj de facto - in po svoje simbolično - začenja Družina Savage, v kateri brat in sestra, Jon (Philip Seymour Hoffman) in Wendy (Laura Linney), ki živita na drugih koncih Amerike in ki se že dolgo nočeta več igrati na istem dvorišču, nenadoma izvesta, da zdravje njunega očeta, vse bolj dementnega in senilnega Lennyja Savagea (Philip Bosco), pacienta idiličnega arizonskega Sun Cityja, peša. Vse mu odpoveduje, vključno s spominom. Sin in hči - oba še vedno samska, depresivna, tesnobna, fobična, vidno asocialna - ga sicer obiščeta, toda ne vesta, kaj naj z njim počneta. Očetova tragedija je v tem, da razen njiju nima nikogar - njuna tragedija pa je v tem, da imata nanj tako slabe spomine, da nimata niti želje po njegovi bližini niti želje po skrbi zanj. Njun oče - njun vzgojitelj, njun učitelj družinskih vrednot - je bil pošast, tipična ameriška pošast, mali terorist, ali bolje rečeno, oče ju je tako “požrl” in “zmaličil”, da sta še vedno samska, depresivna, tesnobna, fobična in asocialna. Družina Savage ne varčuje z mučnimi, mračnimi situacijami, ki izgledajo tako nelagodno, kot da hočejo živeti v ločenih filmih, in ki lepo kažejo, kako morbidno, dementno in patološko sled za sabo pušča “ameriška družina”. Družina je bolezen. In občutek krivde je njen virus.
Marcel Štefančič, jr.
MLADINA, št. 4, 2. 2. 2008
Da Amerika razpada, umira in odmira, ste lani videli v mnogih šokerjih, trilerjih, vojnih filmih in apokaliptikah, v katerih so Američane žrle, trgale, mesarile in odirale vsemogoče pošasti, ki so bile običajno človeškega izvora - no, včasih so Američane žrli, trgali, mesarili in odirali kar sami Američani. Direktno. Brez alegoričnega spina. V naslednjih tednih boste videli prgišče filmov, v katerih bodo Američane žrle, trgale, mesarile in odirale vsemogoče bolezni. Nekaj tega imate že v filmu Jaz, legenda, toda vse skupaj de facto - in po svoje simbolično - začenja Družina Savage, v kateri brat in sestra, Jon (Philip Seymour Hoffman) in Wendy (Laura Linney), ki živita na drugih koncih Amerike in ki se že dolgo nočeta več igrati na istem dvorišču, nenadoma izvesta, da zdravje njunega očeta, vse bolj dementnega in senilnega Lennyja Savagea (Philip Bosco), pacienta idiličnega arizonskega Sun Cityja, peša. Vse mu odpoveduje, vključno s spominom. Sin in hči - oba še vedno samska, depresivna, tesnobna, fobična, vidno asocialna - ga sicer obiščeta, toda ne vesta, kaj naj z njim počneta. Očetova tragedija je v tem, da razen njiju nima nikogar - njuna tragedija pa je v tem, da imata nanj tako slabe spomine, da nimata niti želje po njegovi bližini niti želje po skrbi zanj. Njun oče - njun vzgojitelj, njun učitelj družinskih vrednot - je bil pošast, tipična ameriška pošast, mali terorist, ali bolje rečeno, oče ju je tako “požrl” in “zmaličil”, da sta še vedno samska, depresivna, tesnobna, fobična in asocialna. Družina Savage ne varčuje z mučnimi, mračnimi situacijami, ki izgledajo tako nelagodno, kot da hočejo živeti v ločenih filmih, in ki lepo kažejo, kako morbidno, dementno in patološko sled za sabo pušča “ameriška družina”. Družina je bolezen. In občutek krivde je njen virus.
ZA