Richard LaGravenese / P.S. Ljubim te

Ni večjega narcisa od mrliča. Se še spomnite filma Duh, v katerem je skušal mrtvi Patrick Swayze svoji ljubljeni, Demi Moore, iz onostranstva sporočiti, da sicer ni več živ, a da obenem ni še mrtev? Patrick ji je skušal pomagati, da bi prebrodila žalovanje, agonijo in depresijo, da bi ga torej prebolela - in začela znova. Kar je bilo po svoje ironično: Patrick namreč naredi vse, da bi pokazal, da življenje po njem ne obstaja. Vprašanje ni bilo: ali obstaja življenje po smrti? Ampak: odkod mrtvim taka samozavest? Odkod jim ta sadistična sla po jebanju živih? Odkod jim ta potreba po mučenju in emocionalnem izsiljevanju žalujočih? Odkod jim ta potreba po izkoriščanju nesreče, v katero padejo ljudje?