14. 3. 2008 | Mladina 10 | Kultura | Film
Odvetnik terorja
L'avocat de la terreur, 2007
Odvetnik terorja je doku o Jacquesu Vergesu, razvpitem francoskem odvetniku, ki so ga nekoč vprašali, če bi na sodišču zagovarjal tudi Adolfa Hitlerja. Odvrnil je: “Zagovarjal bi celo Georgea Busha, če bi priznal krivdo!” Verges je pač odvetnik, ki je prepričan, da je vsakdo upravičen do obrambe. Celo Bush.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
14. 3. 2008 | Mladina 10 | Kultura | Film
Odvetnik terorja je doku o Jacquesu Vergesu, razvpitem francoskem odvetniku, ki so ga nekoč vprašali, če bi na sodišču zagovarjal tudi Adolfa Hitlerja. Odvrnil je: “Zagovarjal bi celo Georgea Busha, če bi priznal krivdo!” Verges je pač odvetnik, ki je prepričan, da je vsakdo upravičen do obrambe. Celo Bush.
Verges, po očetu Francoz, po materi Vietnamec, je zagovarjal mnoge, ki si po mnenju ljudstva obrambe niso zaslužili, recimo Klausa Barbieja, nacističnega vojnega zločinca, ki se ga je - ne brez razloga - oprijel vzdevek “Klavec iz Lyona”, Ilicha Ramireza Sancheza, zloglasnega terorista, ki se ga je oprijel vzdevek “Carlos” (ali pa “Šakal”), Slobodana Miloševića, ki je vztrajal, da se bo branil sam, Tariqa Aziza, člane frakcije “Kekal”, ki naj bi leta 1995 razstrelili pariški metro, pa upornike iz Tretjega sveta, afriške separatiste, radikalne komuniste, militantne muslimane, neonaciste, nemške teroriste, zanikovalce nacističnega Holokavsta in armenske ugrabitelje ter francoske intelektualce, ki so nasprotovali alžirski vojni, in člane alžirskega odporniškega gibanja, ki so se v petdesetih in šestdesetih borili proti francoski kolonialni okupaciji.
In prav tu je ključ: Jacques Verges je alergičen na kolonializem, imperializem in rasizem. Se zavedate, da v Indijskem oceanu - južno od Mavricijusa - obstaja otoček Reunion, ki je še vedno francoska kolonija? No, vidite, Verges, mladostni prijatelj Pol Pota, je že pred II. svetovno vojno postal član komunistične partije Reuniona, med II. svetovno vojno se je pridružil francoskemu oporniškemu gibanju in boju za svobodo, po II. svetovni vojni, ko je napočila svoboda, pa je v grozi ugotovil, da Francija, velika borka za svobodo, noče osvoboditi svojih kolonij in da je od njih tako odvisna kot od svojega rasizma in od svojih vojnih zločinov v kolonijah.
To seveda pojasni, zakaj je Verges, ki je v sedemdesetih za 8 let izginil (brez sledu), zagovarjal vse tiste “pošasti” in zakaj je izbiral predvsem kontroverzne, politične, težke, neubranljive, vnaprej izgubljene primere: da bi lahko napadel državo, Francijo, kolonializem, imperializem - da bi lahko torej na dan potegnil vse vojne, rasne in kolonialistične zločine, ki jih je Francija zamolčala. Če so nacisti počeli to, kar so v Alžiriji in Indokini počeli Francozi, zakaj so potem nacisti krivi, Francozi pa ne? Če je Nemčija fasala Nürnberg, zakaj ga ni potem fasala tudi Francija? Verges je zato vsako sojenje prelevil v Nürnberg - v pompozno, pikantno, aktivistično, “teroristično” sojenje Franciji, Zahodu, kolonializmu in imperializmu. Verges ni toliko “odvetnik terorja” kot hudičev advokat - slaba vest zahodnih dvojnih standardov. Morala zahodne morale.
ZA +