Humanistika / Geste v srednjem veku

Deset stoletij pretanjenih gestikulacij.

Za geste so nekoč rekli, da so oblečene besede. Služile so potrjevanju oblasti in izražanju pokorščine. Leta 981 sta se v Rimu sestala cesar Oton II. in vojvoda Hugo Capelot. Med pogovorm je cesar pretkano odložil svoj meč, potem pa je prosil vojvodo, če mu ga poda. Kdor cesarju nosi meč, potrjuje, da mu je pripravljen služiti. Mladi vojvoda je naivno prijel meč, toda njegov lucidni škof mu je meč iztrgal iz rok in ga sam nesel za cesarjem. Bodoči kralj mu je za to gesto obranjene neodvisnosti ostal večno hvaležen.

Skratka, kultura srednjega veka je bolj kot za šolsko zvedavo učenje skrbela za poučevanje gest. Ženske so učili, da med jedjo ne smejo trebiti zob z nožem, predpisovali devet različnih priklonov, opozarjali na prepovedane geste hudiča, vernike podučevali molilnih drž, kralje kraljevskih gest, viteze viteških, ljudstvu prepovedovali mrliške plese po grobovih...

Gestikulacije so bile način identifikacije; če je denimo črni menih srečal belega, ga je postrani pogledal in se zarežal, kakor da zagledal pošast. Predvsem pa so geste izkazovale podložnost: pred opatom se je npr. menih vrgel na tla, tako da je ležal pred njegovimi nogami s čelom proti tlom. Vdanost Bogu je mladi Dominik izkazoval tako, da je najprej molil leže, potem vstal in se bičal, nato pa molil izmenoma stoje in kleče.

Odlični poznavalci gest so znali že z bežnim pogledom v človeško dušo: če je človek mežikal z očmi, ali pa podrsaval z nogami, je bilo takojci jasno, da gre za izprijenca.

Sama knjiga pa ni narejena v lahkotno zabavljaški maniri, zakaj do zadovoljstva v branju pripelje pot prek prebiranja rigorozno zapisane študije.